MiUT – Madeira island Ultra Trail 2019

MiUT 2019
Lani…
Klara kar naprej planira kam bomo šli naslednje leto maja za njen rojstni dan. Prvo je na udaru Nizozemska, za tem Provansa, po tem zopet Nizozemska. Nič od tega mi ne diši kaj preveč. Nekega dne ob brskanju po internetu naletim na MiUT. Klari malo omenim, vendar zadevo zaradi strahu pred letenjem, kar hitro pozabim. Klara ponujeno zagrabi na polno in kmalu sta navdušeni tudi hčerki.  Vsak dan mi kažejo lepote tega otoka, tako da na koncu popustim. Stari sedaj si pa tam… Drugič pa bodi raje tiho!
Pogoji za prijavo na tekmo niso tako zahtevni kot za UTMB, potrebno je uspešno zaključiti eno tekmo s 4 ITRA točkami v preteklih dveh letih. Večji problem je, da se mesta hitro zapolnijo saj 1000 vstopnic poide prej kot v 6h urah. Preverjanje zahtevanih pogojev, po prijavi, traja naslednjih 24h. Nato se mi ob imenu pojavi zelena lučka in sem tudi uradno prijavljen.
Eeee, sedaj pa ti samo vežbaj stari… 😊
Trasa MiUT
Trasa MiUT

 

 

Profil MiUT
Profil trase MiUT

 

Priprave opravim po planu. Veliko več teka in manj turne smuke, kot lansko leto. K sreči ni veliko snega, tako da nekih težav s treningi ni. Vmes se obrne leto in že se bliža dan, ko bo šlo zares. Seveda bi bilo prelepo, če bi šlo vse po planu, zato pa je življenje tako zanimivo. Pri meni se po navadi kake tri tedne prej začne pojavljati nespečnost, posledično gre regeneracija rakom žvižgat. Zanimivo, da temu tokrat ni bilo povsem tako. Bolj me je glodalo dejstvo, da moram na letalo in da sem sedaj v to zvlekel še družino :). Kaj češ, na določen del misli, pač nimaš vpliva.

Pri pakiranju opreme za MiUT mi je najbolj všeč to, da na letalo pač ne moreš vzeti vsega, tako da spakiram le obvezno opremo, nekaj gelov in čokoladic. No tudi brez superg seveda ne bo šlo…

Sam let je dejansko potekal gladko, YES :). Vmes sicer eno noč prisilno prespimo v Lizboni, ampak so lepo poskrbeli za nas.

Po nastanitvi, kosilu in počitku se odpravimo na prevzem številk. Vidi se, da gre že za 11 izvedbo MiUT, registracija poteka tekoče, vse je lepo popredalčkano in organizirano. Vzdušje zunaj na expu pa da slutiti, da gre večji dogodek, kot sem jim bil priča do sedaj, vsaj kar se tiče trail tekem. Napravimo nekaj fotografij pod ciljnim lokom, upam da bom na tem mestu tudi na koncu.

 

 

Naslednje jutro si želim ogledati teren med obema najvišjima vrhovoma. Spletna kamera kaže jasno vreme, zato se hitro na zajtrkujemo in že priganjamo izposojenega Cliota po res neverjetno strmih cestah navzgor proti Pico do Arieiro. To je drugi najvišji vrh otoka in hkrati zadnji večji vzpon, ki ga bom moral jutri premagati. Med vožnjo že opazim, da se nam približuje oblak, ko prispemo na vrh je še ravno toliko jasnine, da odtečem par 100 metrov in napravim nekaj fotografij. Nato nas objame oblak in v trenutku smo mokri, temperatura pade na 4 stopinje in veter se okrepi. Zebe nas zato odhitimo do avta in nazaj v dolino. Majke mi, če me jutri, ko bom tu imel v nogah 80km ujame to, bo štala :).

 

Kontrola terena
Ogled terena

Po kosilu me moji pustijo samega, da si v miru spakiram in še nekoliko zaspim. Ob 20h krenemo proti Machicu, kjer nas ob 21h začno pobirati z avtobusi in voziti na drugo stran otoka v Porto Minez, kjer je ob polnoči start. Tik preden grem na bus se odločim, da ne bom nosil pasu za mejenje srčnega utripa, saj me še vedno boli rebro, ki sem si ga poškodoval na treningu. Malo mi je nelagodno saj na dolgih tekih vedno kontroliram tempo glede na utrip,  tokrat bom moral zaupati občutkom.

Poslovim se  od svojih in se podam avanturi naproti. Zelo zanimivo je kako tekoče je potekal prevoz skoraj 1000 tekmovalcev, glede na to, da sta tako startni, kot ciljni kraj dokaj mala in ni ravno veliko parkirnih prostorov.

 

Odhod na bus
Pred odhodom na bus

Kmalu smo v portu Monizu in nihče nima pretirane želje zapustiti avtobus, saj zunaj piha hladen veter.  Hitro navlečem nase vetrovko in se spravim na stopnice, ob obali, kjer je vsaj nekaj zavetrja. Valovi butajo v od lave razbrazdano obalo in občasno prinese nekaj prša morske vode tudi do nas.

 

Malo večji valovi kot pri nas
Malo večji valovi kot pri nas

 

Pol ure pred pričetkom nas začno klicati v startni boks. Stojim nekje v prvi tretjini tekačev, tako da veter ne pride do mene in si lahko slečem vetrovko.

 

Zbiranje na startu
Zbiranje na startu

Zadnje sekunde dneva se iztekajo, vzdušje je naelektreno, adrenalin seka na polno, ko se točno ob polnoči poženemo novi avanturi naproti. Nekega ogrevanja tokrat ni, saj že po cca. 200m zavijemo v prvi strm vzpon. Začnem po občutku, počutim se dobro, ne oziram se kaj dosti na druge in grem svoj tempo. Nekajkrat pogledam nazaj na neskončno reko lučk, ki se vije iz obale, res neverjeten pogled. Na vrhu se po drugi strani spustimo nazaj proti obali. Prvo srečanje s stopnicami navzdol. Lotim se jih zmerno, kar nekaj tekačev me prehiti. Ne sekiram se preveč, pot do cilja je še dolga. Tik pred obalo prečkamo reko Rebeira da  Janeta in takoj sledi prvi resni vzpon, kjer moramo premagati 1200 vm do prve kontrolne točke Fanal. Kar hitro ujamem ritem in prehitim nekaj tekačev, ki so me na spustu prehiteli. Postopoma se potopim v svoj svet. Zavest in telo sta v nekem čudnem stanju, v katerem imam občutek, kot da mi čas hitreje mineva. Okolice se le delno zavedam, gibanje pa je skoraj avtomatično. Ravno zaradi tega tako zelo rad tečem ponoči.

 

Pogled nazaj na prvi spust in reko lučk
Pogled nazaj na prvi spust in reko lučk

 

Nad 1000m naklonina nekoliko popusti, pričakajo nas blatne potke in bujna vegetacija, skozi katero so ponekod vrezani pravi tuneli. Okrepčevalnico Fanal hitro zapustim saj se ne želim pretirano ohladiti. Sledi še blag vzpon, nakar se dobesedno vržemo v prepad ter po 1000 vm spusta, po celem sortimentu stopnic, dosežemo kontrolno točko Chao da Ribeira.

Ponudba hrane in pijače na kontrolnih točkah je res pestra, vendar se sam držim banan in svojega izotonika. Iz kontrolne točke se dobesedno zaletimo v naslednji vzpon. Noge, trebuh in glava še vedno sodelujejo, tako da se solidno vzpenjam. Pri nekaterih se že pojavljajo prve težave in le s težavo premagujejo neskončne serije stopnic. Po uri in tričetrt ter premaganih 9km, zasoljenih z 1400m vzpona, dosežem KT Estanquinhos.

 

Vlage kolikor češ
Vlage kolikor češ 🙂

 

Na vrhu nič novega, to kar si premagal navzgor vežbaj še navzdol. Med spustom mi začne nagajati prebava, nimam dobrega občutka v trebuhu. K sreči se zadeva premakne naprej, ampak sedaj moram nujno najti primeren kraj za pitstop. Zadeva se toliko stabilizira, da uspem priti do KT Rosario, kjer zlorabim dixi :).

Za mano je 40 km in s Klaro sva dogovorjena, da se ji iz te KT javim. Napišem ji kratek SMS, da potrebujem do Curral das Freiras (60 km), kjer se dobimo, še približno 3h. Tja, tako je, če delaš račun brez krčmarja. Vzponi na višinskem profilu, ki sem ga imel pri sebi niso zgledali ne vem kako veliki, pa vendar je bilo potrebno v 20km premagati več kot 1500m vzpona. Teren je postajal vse bolj zahteven, če k temu prišteješ še utrujenost, je jasno, da je bila moja kalkulacija za burek.

Follow me, I know a shortcut...
Follow me, I know a shortcut…

Vmes se zdani in ravno ko se vzpenjamo ob vodovodni cevi za elektrarno, ki poteka skoraj navpično navzdol, sonce obsije okoliške vršace.

Dih jemajoč prizor, a kaj ko je prav taka tudi strmina, proti koncu si ne morem pomagati niti s palicami.

Naredil se je prav flenten dan
Naredil se je prav fajn dan…

 

Kljub polurni zamudi sem vesel snidenja z družino. Klara me popedena, sam pa si zamenjam nogavice in majico. Tudi pivo je na mizi, a je žal danes prepovedano, saj se pitje alkohola tekom tekme kaznuje z diskvalifikacijo. HM, bolj strogo, kot naša policija :). Ob izhodu iz KT še obvezna kontrola opreme. Organizator drži obljubo, da ne bodo pustili naprej nikogar, ki ne bo imel pri sebi vsaj 1l tekočine.  Oni že vedo zakaj in tudi jaz bom kmalu izvedel.

 

Ni kaj lepšega, kot nadaljevati tam kjer si prej končal… Stopnice navzdol… Nato pa začetek kraljevskega vzpona na najvišji vrh Madeire, Pico Ruivo. Sonček se je že lepo prištimal in verjetno bi bilo prav flentno, če ne bi bilo za mano že več kot 10h teka. Celoten vzpon je lepo obrnjen proti jugu in kmalu mi vse skupaj ni več smešno. Počutje se mi začne krhati in tudi glava ni več »taprava«. Enostavno čas ne mine nikamor, vsak kilometer se vleče in vse skupaj me najeda.

 

Proti Pico Ruivo
Proti Pico Ruivo

 

Po dveh urah premagovanja stopnic sem končno na vrhu. Za mano je 70 km meni pa na okrepčevalnici ne diši prav nič, zato se kar hitro odpravim naprej. Do Pico do Arieiro je najlepši del trase s številnimi tuneli, zavarovanimi prehodi čez prepadne stene in seveda tudi stopnic še ni zmanjkalo.

 

Tunelčki - čelka obvezna
Tunelčki – čelka obvezna

Moje gibanje in počutje je vse bolj klavrno, ko končno prispem na Pico do Arieiro sem pečenka 😊. Kljub vzpodbujanju številnih pohodnikov se ne morem spraviti iz te krize. Do naslednje KT se dobesedno vlečem in razmišljam, kako se bom spravil iz te godlje. Vem, da sem zadnjih 10km premalo jedel, a kaj ko mi nič ne diši.

 

Pečenka
Pečenka

 

Na KT prosim za malo porcijo testenin, jem jih počasi saj jih le s težavo pogoltnem. Proti koncu porcije sem prišel v ritem in mi gre to veliko bolje 😊, zato se odločim in grem še po repete. Popijem in dolijem še tekočino in se podam zadnjim 35km naproti.

Začetek ni preveč rožnat, noge so po nekoliko daljšem postanku, mehke in neodzivne. K sreči je pred mano skoraj 900 vm spusta tako, da med tem časom pridem k sebi. Srečujem vse več tekačev, saj imamo zadnji del poti, različne trase enak. Posledično nimam več pregleda, ali je kdo ki me prehiti iz moje trase ali ne. Se pa glede tega ne sekiram kaj dosti, saj se počutim bolje in tudi cilj je na dosegu roke.

Pred mano je še zadnji vzpon cca 600 vm do KT Poiso. Na vrhu nekaj malega pojem in se podam na zadnjih 20 km. Če bi na tem delu imel še sveže noge bi bilo res super, saj se trasa vseskozi spušča. Vmes je seveda kar nekaj km ravnine in strmih prečk, ki jih je potrebno premagovati, a vsaj resnih vzponov ni več.

Na KT Portela mi povedo da je do cilja še 13km, juhu pubec gasa. Ko pridem na zadnjo KT Larano je do cilja zopet 13km… Pa čakajte malo, a se iz mene po 110tih km delate norca? Sem pa ja vmes med kontrolnima točkama pretekel 8km in če me matematika ne vara je 13km-8km=5km… Besen kot ris zapuščam Larano in pri tem me ogovori Francoz, ki je pred tem poslušal moj pogovor z ljudmi na okrepčevalnici. Pravi, da je do cilja sigurno manj kot 10km. Kaže mi svojo uro v obrazložitev. No baterija na moji uri se je poslovila na 104km, tako da nimam kontrole in pregleda. Dogovoriva se, da če je manj kot 10km, plačam pivo jaz, drugače pa on.

 

Klifi
Znamenita pot nad klifi

 

Na res strmem spustu, ki nas pripelje do prečke, ki vodi čez znamenite klife, se izgubiva. Tečemo 400 m nad Atlantikom, ki neumorno buta v strme stene otoka. Prizor je veličasten. Kdo bo zmagal, skala ali voda? Kljub razgledu moram teči zbrano, kajti padec tukaj ne bi bil dobrodošel. Sicer je potka zavarovana z pletenico a nikoli ne veš. Po 5 km teka nad klifi pot končno zavije vstran od obale proti mestu Machico. Da cela stvar na koncu ne bi bila preenostavna, prečimo celo mesto po levadi, ki poteka nad mestom. Priznam vleče se mi, rad bi bil že na cilju, se končno malo usedel in v miru popil zasluženo pivo.  Poleg tega je na tem delu že toliko tekačev, da je tek po ozki levadi moteč. Vseskozi se ustavljam in prosim tekače za nekaj prostora. Končno pred sabo zagledam, da tekači tečejo po travniku navzdol, aleluja. Konec travnika še nekaj asfaltne ceste, promenada in že tečem ciljnem prostoru naproti.

 

Odrešitev
Odrešitev

Zbrala se je kar številčna množica navijačev, ki je napravila res prijetno vzdušje. Malo pred ciljem zagledam Julijo in skupaj odtečeva zadnjih 100 m. Yes uspelo mi je!

Z mojimi si skočimo v objem, ne vem kdo je bolj srečen oni ali jaz 😊. Hvala dragi moji, res mi pomeni veliko, da v tem nisem sam.

 

Navijačice
Moje navijačice

Tukaj je tudi Ajda Radinja, ki je tekla na 85km in dosegla neverjetno 3 mesto med ženskami. Kapo dol Ajda.

Kakšne grče smo Slovenci, priča dejstvo, da smo redka nacija, kjer smo vsi prišli do cilja (4/4). Bravo MI, čestitam vsem.

Da gre za res težko tekmo priča dejstvo, da je kljub dobrim vremenskim pogojen, odstopilo 300 od 950 tekačev.

Na koncu se je nabralo cca. 120km in 7500vm vzponov in prav toliko spustov.

Za traso sem porabil 18h in 39′ ter zasedel 55 mesto absolutno in 10 v svoji kategoriji.

Rezultati

Finisher

 

MiUT in Madeira sta nas presenetila v pozitivnem smislu. Saj, na računalniku gledaš te lepe fotografije, a ko te stvari vidiš v živo, ko zraven čutiš še veter in slišiš valove, je zadeva še 100x lepša. Cene na Madeiri niso pretirane, menim da so stvari celo ceneje kot v Ljubljani (pica, pivo, kava), edino gorivo je dražje. Da si solidno ogledaš Madeiro pa tudi ne rabiš več kot 10 dni.

Na koncu se bi zahvalil še matičnemu klubu PK Martinček in Občini Radlje ob Dravi za pomoč pri izpeljavi projekta.

»HVALA!«, nem vam pozabo 😊

Advertisements

1 Comment

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.