Dalmacija Ultra Trail 2017 – Sky DUT 155km

Dalmacija ultra trail, tekma ki sem se je želel udeležiti že lansko leto, ko je bila na sporedu prvič, a takrat zaradi okroglega jubileja žal ni šlo. Tokrat sem bil odločen, da bom oktobra stal na startu v Omišu in temu začel prilagajati celotno tekaško sezono.

Januarja in februarja sem napravil ogromno višinskih metrov na turnih smučeh, kar je pripomoglo k temu, da sem bil spomladi lačen teka. Moja želja je bila napraviti kvaliteten trening in ostati nepoškodovan, zaradi tega sem se odločil, da se čim manj udeležujem tekmovanj. Udeležil sem se dveh gorskih maratonov toliko, da sem preveril stanje in to ni bilo slabo. Poizkušal sem teči vsak dan, tudi takrat, ko mi čas ni dopuščal, pa če je bilo to le 5 km. Veliko več sem vključeval tudi kolesarjenje, kar mi je pomagalo napraviti regeneracijo po daljših tekih in teh ni bilo malo. Počutje je bilo odlično in zdravje mi je služilo. Mesec dni pred tekmo sem napravil tudi obremenitveno testiranje, ki je potrdilo zelo dobro pripravljenost. Vse treninge tudi ravninske sem zadnji mesec napravil z nahrbtnikom in obvezno opremo, ter se na ta način privajal na nekoliko drugačne občutke pri teku. Pri sebi sem vedel, da sem napravil vse kar sem lahko, a so me nekaj dni pred tekmo, kljub temu začeli glodati pomisleki in trema…

 

ROADBOOK TRASE SKY DUT 155 km

 

S Klaro se v Omiš odpraviva že v četrtek, rezervirano imava počitniško hišico v kampu Galeb. Takoj po prihodu v kamp si grem najprej malo pretegniti noge. Počitek zadnji teden, ter 6 h vožnje sta zahtevala aktivacijo. Lagal bi, če bi rekel, da je bilo vse OK… Potrebno se bo zbrati. Zvečer na prevzemu startne številke in paketa srečam Anteja Pešića. Lepo ga je videti po tolikem času. Spomin na tekmo po Velebitu je še kako živ. Takrat nam je vsem pokazal kako se lotiti takega terena. Vsaj po mojem mnenju poleg Marjana Zupančiča eden glavnih favoritov. Je pa res, da mnogih tujcev niti ne poznam. S Klaro se odpraviva še na večerjo  in nato kar zgodaj k počitku. Zjutraj se zbudim in napravim isti krog kot včeraj, občutki so boljši, kar me nekoliko pomiri. Po zajtrku se s Klaro odpraviva na sprehod po mestu. Med potjo srečava Uršulo in Andrejko, pozitivna energija kar seka. Uršulin stavek, da bo to zopet ena nepozabna zgodba mi kar odmeva v glavi. A da bo zgodba nepozabna bo treba do konca, pa naj bo kar bo.  Ustaviva se v centru mesta, tam kjer bo čez slabe 4 h start. Pijeva kavo in opazujeva kako potekajo priprave startnega mesta in kako še zadnji tekmovalci hitijo po startne pakete. Doza kofeina me zbudi in željo imam, da se tekma čim prej začne.

Po kosilu si pripravim vrečo in nahrbtnik. Odločen sem, da bom tekel čim lažji saj je ves jedilnik, ki ga bom potreboval, na okrepčevalnih postajah. Ne mislim komplicirati, jedel bom to kar mi paše. Banane, kaj slanega peciva ter kako juho. S sabo bom imel hidracijske tablete SIS, ker napitkom na okrepčevalnicah najbolj ne zaupam, saj so včasih presladki.  Male sendviče in pivo mi bo dostavila Klara v Solin in Klis. S sabo v nahrbtniku bom imel 4 gele in 2 čokoladici ter obvezno opremo in palice. Ostalo si spravim v vrečo, ki bo me čakala na 85 km (Gata). Plan je, da gre Klara iz Klisa na počitek ter se nato srečava zjutraj, na kontrolni točki Kostanje (102 km).

Na startu srečava Anteja in družino. Ante mi na kratko opiše traso ter mi pove, da je zelo specifičen teren, da so na določenih delih poti na novo pripravili le za to tekmo ter, da je po njegovem mnenju na Velebitu lažji teren. Omenim mu, da je glede na profil verjetno prvi del težji, a on samo odkima… Srečava tudi Marka Grassellija, ki ga čaka ob polnoči start na 100 km, zaželim mu vse dobro. Tukaj je tudi Miha Vidali s katerim malo podebatirava glede obutve, oba dva sva skeptična glede izbire za prvi del. Poslovim se od Klare. Tik pred startom se odpravim še do Marjana Zupančiča in mu zaželim vse dobro, nato se postavim nekje na sredino, saj ne želim, da me potegne in prehitro začnem.

Zadnjih par minut preždim kot v transu, iz zvočnikov seka komad O Fortuna, obliva me kurja polt… Ko se predramim se že odštevajo zadnje sekunde in zasliši se pok iz antičnih pištol. Kanček vzdušja si lahko ogledate tukaj.

Začnem zmerno toliko, da najdem tempo ki mi ustreza. Počutim se odlično in vzdušje ob progi je fenomenalno. Kmalu zavijemo v prvo strmino in v dalmatinsko skalo. Občutek je dober. Ko se tik pod vrhom ozrem nazaj proti Omišu, skoraj ne morem verjeti kako lepo je tukaj.

Do prve kontrolne točke tečemo po prekrasnih potkah, vzporedno z obalo v smeri Splita. Razgledi so božanski, morje globoko pod nami, sonce na zahodu in pokrajina za čisto 10-ko. Na prvi KT se ne ustavljam kaj dosti, vzamem le banano in nadaljujem. Ravno na tem delu me prehiti kasnejši zmagovalec Matthias, ker se počutim odlično mu sledim in vmes prehitiva še dva tekača. Kmalu se trasa vzpne na vrh grebena, ki je popolnoma opustošen od požara, imam občutek kot bi tekel po Luni. Bela skala je sedaj vsa siva od ostankov oglja. Smrad po ostankih požara me spremlja čez celoten greben vse do spusta v Žrnovnico. Na kontrolni točki me pričaka Klara, vesel sem ko vidim, da uživa tudi ona. Spijem malo piva in nadaljujem. Ko se tako vzpenjam iz mesta se kar ne morem načuditi, kako blizu hišam je prišel požar. Kot bariera so bili skopani pravi jarki in nasipi, ki so preprečevali požaru prehod. Tečem kakih 100 m za Matthiasom ter opazim, da je dohitel še enega tekača. Začelo se je temniti a še vedno vztrajam brez lučke, saj teren na tem delu ni tehnično zahteven. Ko pritečem na obronke Solina si vseeno nataknem naglavno lučko saj ne želim, da me zbije kak voznik. Kmalu za tem dohitim domačina Anteja s katerim skupaj nadaljujeva do KT Solin. Oziram se naokoli in ne najdem Klare. Ravno ko si dolivam vodo priteče vsa za sopla. Preslišala sva namreč, da je KT prestavljena na drugo lokacijo in sem ji v Garmina vstavil napačne koordinate. Za žuga mi, da je morala 1 km leteti do sem, da naj se sedaj še jaz podvizam 🙂 .

Trasa je na tem delu speljana med antičnimi znamenitostmi Solina, tečemo direktno skozi ruševine amfiteatra. V soju lučk je to prava avantura. Iz Solina nas trasa vodi prek hribovja Kozjak, kjer imamo tik pred prečenjem grebena na južni strani naslednjo KT, na planinskem domu Putalj. Ponovno dohitim Anteja, ki je pred tem zelo hitro zapustil okrepčevalnico. Opazim, da je tempo nekoliko zmanjšal. Padeva v debato in povprašam ga kaj meni. Pove, da je tempo prehud, da moramo počasneje, drugače “če bit gadno” 🙂 . Razlaga, da je treba na 100 km prit čisto svež, da je v delu do Brele 15 km res hudega terena in da bo od tam naprej vroče. Kakorkoli, noč je, tip je domačin in dober tekač. On bo že vedel si mislim in sklenem nadaljevati z njim. Debata steče in kilometri bi minevali kot za stavo, če le teren ne bi bil tako zaj… K sreči gre na tem delu večinoma navzgor in vseeno ni potrebno toliko paziti. Pri planinskem domu si vzame Ante nekoliko več časa za hidracijo in jedačo, odločim se ga počakati. Ravno ko nadaljujeva, do KT prispe tudi Miha Vidali. Od planinskega doma do vrha grebena premagava še kaki 100 višinskih metrov in ponovno se začne bolj razgiban teren, ki naju pripelje v Klis. Za nama je 56 KM.

Tukaj si nalijem nekoliko več tekočine, se odžejam in nekoliko najem. S sabo si vzamem še dva gela saj me čaka 20  km do naslednje okrepčevalne postaje. Poslovim se od Klare, ki gre sedaj na zaslužen počitek. Vidiva se čez 30 km mi reče. Nadaljujem skupaj Antejem, vendar mi na tem delu Ante pravi, da naj grem naprej, da sem prehiter po ravnem. Jaz mu pravim, da je hitrejši navkreber in da se zadeva itak poravna. On vztraja, zato se odločim in nadaljujem sam. Mi sicer ni najbolj všeč na tem najbolj neobljudenem delu, sredi noči, sam prečiti Mosor, a kaj hočem. Kmalu ozračje napolni vonj po ožganem drevju, kar pomeni, da sem vzporedno z delom, kjer smo se pred tem spuščali proti Žrnovnici. Da mi čas prej mine preklopim na moj tempo in kaj kmalu ujamem Romuna. Malo pokramljava, pove da je prehitro začel in, da se poizkuša sestaviti nazaj. Ker sem ravno v dobrem ritmu, se poslovim in nadaljujem. Po nekaj minutah v daljavi pred mano zagledam lučko. Nisem si mislil, da bo ta lučka nekak rdeča nit preostalega dela noči… 🙂 . Ko pritečem na KT Zgornje Sitno (73 km) mi povedo, da sem tretji. Naj me nekdo uščipne, pa saj ne morem verjeti! Za mano je polovica proge, počutim se odlično in do ponovnega snidenja s Klaro me loči le še 12 km zato se odločim, da do naslednje KT malo pospešim. Kilometri minevajo kot za stavo in že vidim luči vasice Gata. Veselim se malo daljšega postanka in menjave nogavic saj okoli prstov čutim neprijetno pekočo bolečino. Ko pritečem na KT, me že čaka Klara, ki mi pripravi rezervne nogavice, sam pa skočim po testenine in vodo. Medtem ko jem, opazim Marjana Zupančiča, ki žalostno sedi ogrnjen  v deko. Pove mi, da mu je ponovno ponagajal želodec. Ravno ko začnem jesti Matthias kot vodilni zapusti KT. Hitro pojem testenine in si zamenjam nogavice. Na obeh kazalcih se mi je naredil žulj. Preden nadaljujem, stopim še do Marjana, ter mu poizkušam z kakim nasvetom pomagati, če ravno se zavedam, da je tako izkušen, da sam najbolje ve kako in kaj. Odločen je da bo nadaljeval, kar je že super, ker “Kjer je volja je tudi pot”. Ko stečem ven iz stavbe se mraz zareže v golo kožo kot kako ostro rezilo. Čisto sem pozabil, da sem pritekel pregret v toplo stavbo in nato po cca. 10 minutah v poletni opravi nazaj v hladno noč.

Takoj si začnem vlačiti rokavčke čez golo kožo, ter buff na glavo. Ko se cesta postavi navkreber, še malo za šprintam in se ponovno segrejem. Uf stari, “da mi več ne pozabiš na mraz… :)” sam sebi zabičam. Tudi na tem delu je potka lepa in prav uživam v teku, suhe nogavice blagodejno vplivajo na prste in bolečine praktično ne čutim. Zadovoljen sam s sabo malo pozabim spremljati označbe in seveda kar naenkrat ne vidim več trakov. Takoj se ustavim in se začnem vračati do odcepa kjer sem krenil desno. Opazim da je zadnji trak dejansko desno, a vem da jih nižje ni bilo več. Malo naprej je še en odcep. Stečem do tja, a tam opazim le nasad oljk. Odločim se, da ponovno stečem navzdol še nekoliko dlje kot prej. Ravno ko pritečem do hiše opazim, da mi nasproti prihaja ena lučka. Tudi Matthias je zgrešil. Sedaj skupaj iščeva kje je prava pot. Odločiva se preiskati oljčni nasad. Nazadnje ne najdeva niti izhoda iz nasada. Na uri si vklopim track. Zakričim Matthiasu, ki je bil nekoliko višje, da morava desno navzgor. Čez par sekund mi Matthias sporoči, da je na pravi potki, da naj samo grem navzgor. Prečim skozi zaraščeno pikajoče grmovje in kmalu sem na potki. Ne poizkušam slediti Matthisau. Sam pri sebi si govorim, da je cilj še zelo daleč, zato nadaljujem v svojem ritmu. Tudi na naslednji KT Kostanje (102 KM)  je razlika zelo mala. Zopet napravim zelo kratek postanek, spijem malo piva in nadaljujem. S tem tudi Matthiasa, ki mu sporočajo situacijo, silim v kratke postanke. S Klaro se dogovoriva, da naslednjo KT izpusti in da se dobiva v Zadvarju.

KT Kostanje

Še vedno z lahkoto tečem. Poslušam telo in ničesar ne delam na silo. Če je klanec nekoliko daljši, vzamem palice in hitro hodim, kakor hitro postane nekoliko položneje pa tečem. Kar naenkrat me začne malo zbadati v trebuhu in to ravno na delu, kjer so hiše. A kot kaže gre za zapuščene hiške, saj za čuda ne laja noben od verjetno 1000 psov, ki so me oblajali to noč 🙂 . Da se razumemo vsi psi so bili zaprti ali privezani, tako da na koncu nisem niti reagiral, pa tudi če me je pes oblajal iz razdalje enega metra. Malo se ozrem okoli in vidim, da tukaj dejansko ni znakov življenja. Ko tečem mimo ene hiške opazim, da ima zunaj WC in to tisti ta stari “na štrbunk”. Kot bi zadel sedmico na lotu… Ov yeah je pasalo, če ravno je skozi špranje malo pihalo 🙂 . Malo kasneje prečimo območje ob reki Cetini, kjer je kar nekaj potočkov in mlak, posledično imam zopet mokre noge. Tudi teren postaja vse bolj tehničen. Pri spustu skozi eno hosto me v levem podplatu nekaj zbode. Imam občutek, da mi je del lesa (veje) prebodel podplat. Ker se mi je to enkrat že zgodilo vem, da nima smisla jemati čevlja dol, ker ni variante, da les z roko izpuliš ven. Malo spremenim korak in se odločim, da ga na naslednji KT, poizkusim odstraniti s škarjami. Ko pridem na KT Slime (108 km) je Matthias še tam. Jaz takoj prosim enega od prostovoljcev za škarje ter si snamem levi čevelj. Iščem kje je kaj prebodeno, pa ne najdem ničesar. Na koncu pogledam podplat in vidim, da imam žulj čez celi sprednji del podplata. Samo zapakiram nogo nazaj v čevelj in se pripravim na 50 km trpljenja.  Matthias je odšel jaz pa si nalijem še nekoliko tekočine in pojem banano. Ko odhajam srečam ženo od Marjana Zupančiča, ki mi pove, da Marjan nadaljuje in da se je že prebil na tretje mesto. Nadaljujem dobro, če ravno me navzdol vedno bolj muči, saj zaradi bolečine ne morem teči sproščeno. Kmalu ujamem Matthiasa in tečem par metrov za njim. A kmalu moramo navzdol po res hudem terenu in mi zopet odteče naprej. Naprej do KT Zadvarje je teren zopet boljši in ga dohitevam. Pri zadnjem vzponu do Zadvarja opazim, da se je začelo daniti in sliši se prvo petje najbolj zgodnih ptic. Pokrajna okoli mene dobiva obliko in prikaže vso svojo lepoto. Kar ne morem verjeti kako lepo je tukaj v zaledju Dalmacije. Človek bi res moral ta del, ki smo ga pretekli ponoči, enkrat v počasnem koraku oddelati podnevi. Na Na KT Zadvarje (120 km) prideva z Matthiasom praktično poravnana. Tukaj pa vsaj kar se mene tiče napravim napako dneva. Zaradi žuljev se odločim zamenjati obutev. Salomon Sense Pro 2 zamenjam za Salomon Sense Ultra, ki sem jih pred odhodom v Dalmacijo opral. Tako sveže oprani in posušeni so seveda nekoliko tesnejši, to opazim takoj ko jih obuvam. V želji po bolj blaženem copatu v sprednjem delu in v upanju, da se bodo po par sto metrih nekoliko podali jih vseeno obujem. Vmes malo vzpodbudim prostovoljce, da naj dajo neko bolj veselo muziko gor saj so vendar Dalmatici 🙂 . Ko spijem še malo piva pa itak postanejo moji največji navijači. Klara pa je tekom noči že praktično z vsemi na TI 😀 .

Prihod v Zadvarje

Za na pot vzamem en sendvič. Jem in hodim toliko, da se levi podplat nekoliko navadi. Stečem in gre mi super, vse do točke, katero je zvečer Ante opisoval, kot največjo zabavo dneva. Kar naenkrat se tip skale spremeni iz sive hrapave v gladko belo. Skale so ravno toliko narazen, da ne moreš teči po njih in ker je zjutraj veliko vlage so spolzke kot sam hudič. Muka se začne in ne preostane mi nič drugega, kot da navzdol hodim. Kljub hoji mi podrsava in nogo zabija v druge skale, iz obupa preklinjam na glas. Če me je kdo slišal se mu na tem mestu opravičujem. Kilometri ne minejo nikamor. Ko se končno ponovno obrne navzgor sem prav vesel, a kaj ko se zadeva na drugi strani ponovi. Malo gledam na profil karte, ki mi pravi, da sem na zadnjem vzponu pred spustom do Brele. Uf ko pogledam navzdol vidim cik cak po ostri skali vse do…. Do, aja tudi morje je spodaj, skoraj nisem opazil, zaradi vseh teh skal 🙂 . Takoj ko pritečem do KT Brela, naročim Klari naj mi prinese nazaj Sense Pro superge, ki so spredaj bolj prostorne. Zaostanek za vodilnim je narasel na 12 minut. Pojem banano, pospravim lučko in nekam brez motivacije nadaljujem. Povedali so, da od tu naprej ni več tehničnega terena tudi karta profila ne nakazuje kaj posebnega.

Poslovim se od Klare in nadaljujem navzdol do obale ter ob morju proti naslednji KT.  Postalo je kar toplo, kar mi v tem trenutku najbolj ne paše. Po cca 3 km pot zavije vstran od obale in zopet po kamnitem terenu preči zaliv Vruja. Verjetno je po tem terenu čez zaliv prav flentno teči, a meni po 135 km in z žulji na podplatih ni kaj prida smešno. Za piko na i se oglasi ponovno prebava in izkoristim prvi gozdiček, ki mi pride na proti. Malo naprej srečam fotografe, kar pomeni, da bodo kmalu pritekli tekači na 60 km trasi.

Končno je pred mano Pisak, kjer je naslednja KT. Razmišljam, da me še ni prehitel noben tekač na 100 km, ko mimo mene priteče do takrat vodilni na 100 km. Sledim mu a se on ustavi in začne obračati. Takoj se zavem, da sva zgrešila. On odteče nazaj, jaz pa si ponovno vklopim track, da se prepričam. Kmalu sem na pravi poti in že slišim navijanje Klare. Prvič na tej tekmi se počutim praznega in nemotiviranega. Nekaj malega pojem ter si nalijem tekočino. Ko že želim nadaljevati me Klara vpraša, kaj pa pivo? 🙂 . Klara mi pove, da je Matthias še povečal prednost… Saj ni čudno, če sem zalutal pa še na wc sem moral it… Popijem malo piva in tako mimo grede vprašam Klaro, kaki so zaostanki v Breli. Ko mi pove, da so razpolovili prednost se mi v glavi nekaj preklopi in zopet sem tisti tapravi. Celoten vzpon do zadnje KT (Lokva Rogoznica 147 km ) pretečem. Gre za nezahteven vzpon po lepi makadamski cesti, z lepimi razgledi na Dalmatinsko obalo, kjer je večja težava sonce, kot pa vzpon sam. Na vrhu mi Klara sporoči, da sem vodilnemu odvzel polovico prednosti. Preden nadaljujem jo prosim naj mi javi zaostanek zasledovalcev. Spuščam se koliko se da, mestoma je še vedno zahteven teren po kakih ozkih kamnitih stezicah. Vmes se slišim s Klaro in pove mi, da je zaostanek 22 minut, kar mi omogoči nekoliko bolj lagodno nadaljevanje. Tik pred dokončnim spustom proti Omišu se še zadnjič vzpenjam čez en kucelj, kjer mi domačini povedo, da vodilni ni dosti spredaj. Sam pri sebi vem, da 10 minut ni nič na tako dolgi trasi, zato se domačinu le zahvalim za informacijo in nadaljujem zmernem nebolečem tempu.

Končno so pred mano prve hiše Omiša, še en cik cak med hišami in spust po stopnicah do obale. Pred mano je še zadnji ovinek in kar ne morem verjeti, da sem tik pred ciljem. Ko zaslišim napovedovalca, da je vodilni Matthias ravno pritekel v cilj pa itak ne morem verjeti. Ni važno, pred mano so še zadnji metri, po glavi mi bega sto misli, ki se takoj ko prečkam ciljno črto razblinijo v eno samo veselje, zadovoljstvo in olajšanje. Za traso dolgo 155,5 km in premaganih 6400 m vzpona in prav toliko spusta sem potreboval 20h 54′ 23” in zasedel  drugo mesto.

Posnetek prihoda v cilj.

Prejemam čestitke organizatorja. Do mene stopi zmagovalec in si čestitava. Vse kar reče je, da je bila dobra borba. Končno pridem do Klare, ki mi skoči v objem. Še sedaj ne morem verjeti kaj nama je uspelo. Usedeva se na sonce ter čakava na tretje uvrščenega Anteja Pešića, ki priteče z zaostankom 15 minut. Stopim do njega in mu čestitam. Ko sem kasneje gledal vmesne rezultate, sem videl, da je Ante imel prav. Dejansko je potrebno priti na 120 km praktično spočit. To kar je on odtekel v zadnjih 50 km je noro, če bi bilo še 15 km bi bila borba za zamgo še zelo zelo zanimiva. Ker je tako toplo se odločim in se okopam v morju, nato še nekaj časa počivam na obali. Tekom kramljanja s Klaro opazim, da mi manjka en dan… Kajti parkrat se ujamem, da med razlago rečem “včeraj”, v bistvu pa se je zgodilo predvčerajšnjim 🙂 . Kmalu postanem lačen, ker imam testenin že polno rit, greva v center mesta na pizzo in pivo. Nato se vrneva na ciljni prostor in na sončku v miru pijeva kavo ter vzpodbujava tekmovalce, ki prihajajo v cilj. Na stotinka.hr spremljava potek teka, tako da veva, da bo Marko Grasselli kmalu v cilju. Marko je fenomenalno oddelal 100 km in ob prihodu v cilj niti ni z gledal izmučen. Kot stalno je padla debata in kako pivo v dobri družbi, verjetno bi trajalo še dlje časa, če me ne bi začelo mraziti. Telo je dokončno zahtevalo počitek.

Naslednji dan dopoldan se s Klaro odpraviva na enega od bližnjih vrhov ter nato skočiva še do trdnjave. Kasneje v mestu srečava Ajdo, Gorana in Meto. Izkoristimo prijeten kafič v starem trgu in malo razmigamo še glasilke. Ajda je zmagala na 60 km, kjer je bila absolutna zmagovalka. Prvi moški je za njo zaostal skoraj 20 minut. Kapo dol. Meta je med ženskami na 100 km zasedla odlično 3 mesto.

Ko s Klaro čakava na razglasitev pride mimo Marjan, ki pove, da je nadaljeval in da mu je šlo dobro, vendar ga je nato prebava zopet izdala in primoran je bil odstopiti. Škoda, ko tako zanesljivo vodiš in se ti potem zgodi tole.

Takoj po podelitvi pa v avto in proti domu, naslednji dan pa nazaj v realnost 🙂 .

 

Na tem mestu se bi zahvalil ženi Klari, ki je poleg mene oddelala praktično celo ultro in upam, de se lotiva še kakšne. Hvala Klara.

Zahvalil se bi tudi vsem, ki ste navijali in me vzpodbujali, tudi zaradi vas sem pozabil na bolečino in vztrajal do konca. Hvala.

Velika zahvala gre tudi organizatorju in prostovoljcem. Na kontrolnih točkah ni manjkalo ničesar, bili ste ustrežljivi in fenomenalni navijači, trasa pa je bila odlično označena. Tistemu, ki ljubi prekrasne razglede in fenomenalno kuliso, dobro organizirano prireditev in mu nekaj tehničnega terena ni odveč, mu vsekakor toplo priporočam obisk Dalmacija Ultra Trail.

 

Rezultati

Galerije: Omiš, Jesenice, Klis, Brela, Pisak, Dugi rat

 

Prehrana: 5*SIS Energy Gel, 2* SIS Energy Bar, SIS Hydro šumeče tablete, banane, pivo, sendvič s pršutom.

V vseh letih kar tečem sem ugotovil, da mi preveliko sladke hrane ne ustreza. Zato sem se odločil za izdelke proizvajalca SIS, ki niso tako zelo sladki. Kljub veliki vrsti pripravkov poizkušam na tako dolgi trasi jesti čim bolj navadno hrano. Pojem ogromno banan, vmes kako juho in kako manjšo porcijo testenin. Med samo tekmo pa na okrepčevalnih postajah popijem tudi malo piva, saj mi grenki okus ustreza in imam občutek, da zaradi piva tudi s prebavo nimam težav.

 

Oprema: Gore Fusion kratke hlače, Gore Essential nogavice, majica in kapa Salomon, čevlji Salomon sense Pro 2 in Salomon Sense Ultra, nahrbtnik Salomon Advanced skin 12, ura Suunto Ambit Peak 3.

Čevlji Salomon Sense pro 2 so mi odlično služili, nudijo odličen oprijem in kontrolo. Žal mi je le, da sem se med tekmo preobul, bolje bi bilo le zamenjati vložek in nogavice.

Ura Suunto Ambit Peak 3 se je odlično izkazala. Kljub temu, da je stara 3 leta,  da sem koristil tudi merjenje srčnega utripa, gps in navigacijo po sledi, je ostalo po 21 h še 25% baterije. Ura ima praktično vse kar rabiš na trail tekmah in še veliko več. Morda ni tako fancy, kot nove ure z barvnimi zasloni, vendar za ceno 250 € ne dobiš boljše. Spodaj sta še dva primera sledi med Suunto Ambit 3 peak in Garmin Fenix 3:

 

 

 

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.