Ultra Trail Vipava Valley 2016

UTVV 2016 – Ultra trail Vipava vally

Ta ultra gorski maraton je bil letos na sporedu drugič, draž da poravnam lanske račune je bil vsekakor na mestu, zato sem si termin v koledarju označil že konec leta 2015. Po solidnem počutju v začetku leta pa sem sklenil in se tudi prijavil. Kot vsakič pred tako preizkušnjo, se mi je tudi tokrat zdelo, da imam časa še na pretek, na koncu pa so dnevi in tedni minevali, kot za šalo in dvomov je bilo čedalje več. No predvsem eden me je najbolj glodal…., ali sem dejansko pripravljen? Situacija me je namreč prisilila v določene spremembe, ki so prav tako vplivale na način in količino treninga, ki sem si ga lahko privoščil. Brezskrbna »predšihtna« jutranja vadba je splavala po vodi. Prav tako sta oba moja tekaška kompanjona Jani in Matej v fazi sanacije poškodb, tako da je manjkalo tudi nekaj motivacije za daljše treninge. Na tem mestu jima želim čim hitrejše okrevanje. Kljub vsemu sem na mesečnem nivoju delal solidno distanco za ta letni čas. A dvom ali sem napravil dejansko dovolj na distanci oz. vzdržljivosti je bil prisoten.

Kakor koli prijavljen sem bil, po lanskem odstopu po 83km sem bil odločen napraviti kak km več, si ogledat še zadnji del trase in opraviti soliden trening.

V Vipavo smo se podali v dobri družbi že v petek, Klari in meni sta se pridružila Matej Končnik in Tine Kukolj. Matej se vrača po poškodbi in je želel malo podoživeti vzdušje ter seveda pomagati in delati družbo Klari. Tine se je odločil spopasti s 50 km dolgo traso. Pot je minila ko šus, saj smo imeli veliko materiala za odšimfat :). No v nasprotju z našo židano voljo, ki se je vse do Vipave stopnjevala, se je vreme obratno sorazmerno slabšalo. V Radljah je bilo prijetnih 19 stopinj in sonček, v Vipavi pa dež 13 stopinj. Vremenska napoved je bila zares neugodna, vedelo se je, da nas bo močilo že zjutraj, ter da bodo popoldne plohe in nevihte.

Kot lani smo tudi tokrat spali na turistični kmetiji Na hribu (Slap pri Vipavi), v prekrasnem ambientu vinogradov in češenj. Vmes smo prevzeli startne pakete ter odbrzeli na OH večerjo.

Pred spanjem sem si na hitro zmetal stvari v nahrbtnik, tokrat nisem kompliciral, ker sem se odločil, da bom čim več jedel na okrepčevalnih postajah.

Nikakor nisem mogel zaspati, kakorkoli sem se naštimal sem slišal bitje srca, ki se mi je zdelo tokrat še posebej glasno…. Malo pred polnočjo sem še pil vodo, nato me je očitno zmanjkalo in zbudila me je budilka ob 4:00.

Zajtrk, WC, masaža nog z grelno kremo, da nas ne bo zeblo J, oblačenje in še zadnji check vremena in opreme. Kot bi trenil je bil ura 5:15 in bilo je potrebno na start v Ajdovščino.

Avto smo parkirali na trgu kjer je bil start lansko leto, pod dežniki so se gnetli trije Čehi in me v polomljeni angleščini spraševali, če je start tukaj. Odgovorim jim, da je lansko leto bil tu, da pa mi je sumljivo, da ni več tekačev. K sreči sta mimo prišla Marija in Bogo Trontelj, ki sta nas napotila v 50 m oddaljen park. Tam je bilo že vse nared in adrenalin je začel rasti.

Srečal sem Petra M, ki si je v naglici pakiral še zadnji stvari v tranzicijske vreče, rekel je, da sta z Ireno malo prej prišla. Nismo ga kaj dosti motili in se napotili v startni prostor. Obvezne opreme niso pregledovali, so pa popisali vsakega, ki je šel v startno cono. Ko sem se ozrl okoli sem videl vse možne izpeljanke opreme za tako nestanovitno vreme. Od totalno zabarikadiranih v nepremočljiva oblačila, do gospoda pred mano, ki je bil v majčki, za pasom pa je nosil eno flaško od jogurta. Sam sem bil odločen, da anoraka ne bom imel oblečenega, saj sem se bal vročine pod njim, sem pa komaj čakal, da startamo saj me je začelo mraziti. In ja, na startu so bile praktično vse znane face, po govoru sodeč pa tudi izredno veliko tujcev, ki so imeli na sebi ni da ni opreme – nek se vidi razkoš.  Na hitro sem se poslovil od Klare in Mateja, saj je organizator že odšteval zadnje sekunde.

Start ni prinesel nič posebnega, elita se je vsula, kot da je cilj za vogalom, le da je bila tokrat vodilna skupina še posebej velika. Sam sem startal zelo pazljivo v ozadju, ter tipal počutje in teren. Kar na enkrat tečemo mimo izvira Hublja, ki nam je zaradi velike količine padavin, ponudil spektakularen prizor. Voda je dobesedno sekala iz vseh rež v skali. Razlika v količini vode na dan tekme in dan kasneje je vidna na spodnji dveh slikah.

Na vzponu proti Podrti gori sem dohitel Urbana katerega tempo mi je ustrezal, zato sem se  mu sledil, kar hitro sva ujela manjšo skupinico s katero smo skupaj nadaljevalo po robu do Otlice.

Vzdušje tukaj je bilo ponovno enkratno, postrežba pa vrhunska. Se mi pa zdi da sem se tukaj malo preveč zadržal, saj so vsi ostali takoj nadaljevali. Nič zato sem si mislil in ob pozdravljanju prostovoljcev nadaljeval po robu do KT Mati Gorjanke, vmes mi je zakuhalo v trebuhu in moral sem na prisilen grande pitstop :), pred tem sem moral že 3 krat dodatno zaliti že tako razmočen teren :D. Ja nič proti naravi se ne smeš boriti ampak najti slogo, ki je tokrat bila na zelo razgledni točki. Ker sem se bal ponovnih težav s prebavo sem tempo nekoliko umiril. Na KT Mati Gorjanka se mi je le ta dejansko pokazala v obliki pločevinke piva :D, ki so mi jo ponudili, polovico sem spil na mah in nadaljeval. Počutje je bilo čedalje boljše in tudi tempo se je dvignil, posledično sem zopet začel loviti tekače pred mano. Malo pod vrhom najvišje točke trase Mali Golak, sem ponovno ujel Urbana in enega Italijana.

Nekje po ROBU
Nekje po ROBU

Sledil je zaradi mokrote zelo težaven spust do Iztokove koče, kjer sem ponovno spil malo piva ter pojedel banano. Okrepčevalnice so bile res dobro založene, tako da svojih zalog iz nahrbtnika skoraj nisem koristil. Proti koči na Mali gori sva z Urbanom dohitela Ličen Benedikta, v vzponu je bil izredno močan, imela pa je nemalo težav z vidljivostjo, dež in očala res niso dobra kombinacija. Počutil sem se dobro zato sem se poslovil od Urbana in nadaljeval sam.

Na okrepčevalnici pri koči se nisem kaj dosti zadržal in nadaljeval proti Kucju. Ko sem prišel ob vznožje vzpona sem se ozrl proti vrhu in videl enega tekača. Ocenil sem, da ima cca. 5 minut prednosti. Na vrhu Kuclja sta kljub res neugodnemu vremenu vztrajali dve prostovoljki in nas bodrili.

Sledil je res vratolomen spust po razmočenem in blatnem terenu. Teh 500 m sem moral res paziti saj mi Salomon Sense pro niso nudile nobenega oprijema. Ko sem ob vznožju ponovno prišel na bolj kamnit teren in so superge zagrabile sem se kar oddahnil. Do Cerkve sv. Marije na Vitovljah sem moral slediti ozki prečnici, ki je bila lansko leto zaradi visoke trave res neugodna, tokrat je bilo vse lepo pokošeno in je bil pravi užitek.  Malo pred cerkvijo sem ujel Boruta, ki sem ga pred tem videl na vrhu Kuclja. Posijalo je sonce in postalo je dokaj soparno zato sem si že v mislih risal kozarček piva, a je ga. na okrepčevalni rekla »ne pive pa nimamo« :). Glede na obložene mize to sploh ni bil problem saj se je za vsak želodček našlo kaj okusnega in osvežujočega. Ob odhodu sem poklical Klaro, da me do polovice, kjer smo bili dogovorjeni, loči še cca 4 km spusta. Malo pred okrepčevalnico dohitim in prehitim še Žumer Benjamina.

Navidezna polovička, okrepčevalna postaja Batuje je bilo mesto, kjer so nas čakale stvari, ki smo jih oddali organizatorju na startu. Tokrat je bila na drugi lokaciji kot lansko leto. To je tudi mesto, kjer se je lansko leto začela moja kalvarija… Tokrat sem do tu prišel v precej boljšem stanju, počutje je bilo OK, noge še odzivne in brez bolečin, prav tako je bila motivacija še vedno na mestu. Pričakala sta me Klara in Matej in glasno navijala. Benjamin je pritekel malo za mano in takoj nadaljeval, Matej mi je povedal, da tudi tekači pred mano niso kaj dosti počivali in da imajo vodilni cca. 1h prednosti. Nima veze, jaz sem si zamenjal nogavice, vložke v čevljih ter pojedel sendvič in spil malo pivo. Dolil sem si nekaj tekočine in vzel nekaj energentov. Iz torbe sem vrgel nepotrebne rezervne nogavice in majico saj je sijalo sonce. Tekom mojega postanka je prispel in nadaljeval tudi Borut. Res je zanimivo, da so tekači tukaj tako malo stali. S cmokom v grlu, ob grenkem spominu na lansko leto, sem se poslovil od Klare in Mateja in se podal na naslednjih 30km do Podnanosa.

Ravno ko je trasa skrenila iz glavne ceste sem dohitel Boruta. Trasa je bila v tem delu spremenjena in bolj prilagojena trail teku. Kmalu sem se poslovil od Boruta in nadaljeval v svojem tempu, počutil sem se dobro zato sem poizkušal preteči vse vzpone. Posledično sem še pred KT Vrtovče dohitel in prehitel Benjamina. Ker mi je do sedaj kombinacija banan, vode in kakega kozarčka piva dobro dela sem se je držal kot pijanc plota :). Aja, da ne pozabim, tokrat Elvisa nisem srečal :).

Od Vrtovč naprej nas je pot vodila po prelepih gričih in vinogradih po južni strani Vipavske doline s pogledom na Nanos, ki se je vedno bolj zavijal v meglo. Kljub temu, da je na tem delu bila pot lepa se mi je kar vleklo, saj nisem srečal nobenega tekača.

Med vipavskimi vinogradi
Po vipavskih goricah

 

Končno sem prispel v Erzelj, kjer za okrepčevalnico poskrbi vinarska družina Miška. Na mizah ni da ni, kot da bi nenapovedano vdrl na kako poroko :). Tokrat sem presekal kombinacijo banana, pivo in sem namesto banane pojedel tri miške. Joj kako so bile dobre, JAMI. Povedali so mi, da je pred cca. 3 minutami nadaljeval eden tekač. Hvala za informacijo, saj bi drugače še danes tam jedel in pil, tako pa sem se poslovil in odtekel v lov. V lov za družbo :). Malo kasneje začnem dohitevati Daliborja Petrinjaka. Ko sem pritekel do njega sem uvidel, da ima počasnejši tempo kot jaz, predvsem po ravnini in navzdol zato sem nadaljeval sam.

Tudi sam sem na tem odseku začel čutiti pekočo bolečino na desni strani med dimljami in kolenom. Posledice kar nekaj zdrsom so se začele poznati.

Spust v Podnanos
Pred spustom v Podnanos

Malo pred spustom prek Socerba do Podnanosa sta me ponovno čakala Klara in Matej. Klara mi z IcePowerom zmasira boleče mesto in že sem nadaljeval proti Podnanosu, kjer smo se zopet srečali.

Podnanos
Podnanos

Prihod na okrepčevalno je tudi tukaj potekal kot utečen ritual. Otroci so najavljali tekače še preden so ti prišli do tja. Tako da si lahko predstavljate kakšno navijanje je bilo, sploh če imaš tam še dva domačina :). Matej mi je povedal, da za Čehoma zaostajam le še 7 minut, kljub temu si vzamem čas in ponovno zamenjam nogavice, pojem sendvič in napolnim zaloge. Vesel sem bil, da so bile noge in počutje v solidnem stanju in da bom končno opravil svoj prvi vzpon na Nanos. Mimo njega sem se po AC že neštetokrat peljal in ga opazoval, tokrat bom opazoval AC iz njega sem si mislil.

V toplem sončku sem se poslovil od Klare in Mateja, pa vendarle pogled proti Nanosu ni napovedoval nič dobrega, no slab kilometer naprej sem že oblačil vetrovko. Niča zato sem si misli, bo do vrha ponehalo. Malo morgen, kar naenkrat se je dežju priključil še veter in hlad, nasproti pa mi je po poti tekel potoček. Vseeno sem nadaljeval v dobrem tempu, nato pa kot strela z jasnega zobobol 🙂 in to tako močna bolečina, da se mi je solzilo desno oko, bolelo uho, cela čeljust in grlo. To se mi je tokrat zgodilo drugič ali tretjič v zadnjem mesecu. Na zadnje je bolečina ponehala po cca 2h, brez potrebe po tableti, vendar me tokrat to prav nič ni tolažilo, saj sem bil primoran tempo popustiti drugače je preveč bolelo. Koncentriral sem se in dihal skozi nos. Kasneje doma mi je zobozdravnik povedal, da je vse ok in da gre za izraščanje osmice… Super termin si je našla nimaš kaj :D. Posledično sem se bolj ukvarjal z bolečino, kot tekom in uspelo mi je zgrešiti sicer perfektno označeno traso. Ker sem zastavico videl še cca 100 m nazaj, sem si hitro vklopil pred naloženo sled na uri, ter kar po brezpotju sekal desno nazaj na pravo pot. Poti sta šli dokaj vzporedno ( 30m). Na tem mestu gre vsa pohvala organizatorjem, saj niti močan veter in nalivi niso uspeli prevrniti res odlično vidnih zastavic.

Dež in veter nista pojenjala, potko je že v celoti zalila voda, na vmesnih odsekih, kjer se malo poravna pa so že nastale tako velike mlake, da se jim ni imelo smisla izogibati, saj bi še dodatno izgubljal čas. Ko sem prišel iz zavetja gozda na planjavo, je bil veter že teko močan, da me je na momente prestavljalo, pričelo pa me je tudi rahlo zebsti. V daljavi pred sabo sem videl dva tekača, ki pa se njima nisem približeval, saj nisem mogel dati od sebe to kar bi si želel. Končno sem prispel na vrh, z razgledom na AC tokrat ni bilo nič, tako da se bom moral na Nanos še vrniti. Zeblo me je vedno bolj saj je zaradi vetra tudi vetrovka začela popuščati. Spil sem le topel čaj in gel, ter odbrzel po cesti navzdol. Čim prej z vrha in odprtega sem si mislil. A kaj ko je bilo malo kasneje potrebno iz ceste ponovno na greben, na veter, na dež in na potko, ki je bila v celoti pod vodo. Ko sem želel teči po travi, sem kar naprej brcal v kamne in je bil korak nestabilen. Najhuje kar se bi mi lahko sedaj pripetilo bi bila poškodba, zato sem se odločil in tekel po vodi, me je pa zaradi tega čofotanja še bolj zeblo.

Končno sem pripel do turistične kmetije Abram, deževalo je kot iz škafa, prostovoljci pa še vedno nasmejani. To je to, zato se splača truditi tudi, ko je tako vreme in tem ljudem na ta način pokazati spoštovanje in hvaležnost. Spil sem toplo juho ter nadaljeval zadnjim 7 km naproti. Sledilo je nekaj blagega vzpona, ki sem ga bil prav vesel saj sem se vsaj malo segrel, nato pa tehničen spust, ki se je zaradi mokrote, kar vlekel.

Cilj
Cilj

V cilj sem pritekel po 14 h in 01 minuti in zasedel 10 mesto absolutno. Pričakali so me Klara, Matej in Tine. Vsi ostali so se greli v ciljnem šotoru, pa kdo bi jim zameril, če je tako vreme. Nekega veselja takoj po prihodu v cilj ni bilo saj me je mrazilo, zato smo se takoj odpravili v apartma in naravnost pod topel tuš. Nato pa v Vipavo na PPD => pico, pivo in debato. No ko mi je bilo malo bolj toplo, je od zadaj prišlo tudi veselje in hvaležnost, da so ob takih trenutkih z mano družina in prijatelji. Hvala na tem mestu vsem, tudi tistim, ki niste morali sodelovati in ste navijali na daljavo. Sta me Klara in Matej obveščala in me s tem dodatno motivirala.

Tine je na 50km trasi zasedel odlično 7 mesto.

Rezultati

To bi bilo to, tudi Ultra trail Vipavska dolina lahko sedaj odkljukam, sedaj pa novim zgodbam naproti… 🙂

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.