Ultra Pušeljc Trail (UPT) 2015

Letošnja sezona se res ni začela po mojem okusu… Za novoletno dobrodošlico sem skupil pljučnico, ki me je dodobra zdelala in se fizično nisem sestavil kar nekaj časa. Nenehne težave s prebavo na daljših treningih in nato še odstop na Ultra trail Vipavska dolina zaradi bolečin v ledvicah, res niso pozitivno vplivale na mojo samozavest.

Kljub vsemu  sem si zadal cilj zaključiti UPT 2015, saj se glavni cilj sezone Grossglockner ULTRA TRAIL že nesramno blizu :).

UPT – Ultra Pušeljc Trail, mlajši brat enega najtežjih maratonov Gorski Maraton 4 Občin je pod svoje okrilje združil vse tri teke, ki štejejo za pušeljc gorskih tekov: Gorski tek na Ratitovec, KBK – Kopačnica Blegoš Kopačnica in GM4O. Tako nastala trasa šteje 100 km in 6000 m vzponov. Kasneje se je izkazalo, da so dejanske vrednosti še impresivnejše saj je bilo potrebno premagati 106 km in 6800 m vzponov. To je že zelo blizu tistemu, kar nas čaka na Grossglocknerju, le da bomo tam šli še 1000 m višje.

V Baško grapo smo se podali dan pred startom, Klari, Mateju Končniku in meni se je pridružil še Tine Kukolj, ki je startal na maratonski razdalji. Najprej smo se ustavili pri Planinskem domu v Petrovem Brdu, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Nad prijaznostjo lastnikov koče se še sedaj ne morem načuditi. V času našega prihoda je g. Rutko ravno kosil travo ter z svetlobni efekti označeval potek UPT trase. Razveselil se je našega prihoda ter nam stisnil roko, kot da se poznamo že vrsto let. Tega občutka si deležen le malo kje. Toplo priporočam obisk.

Ko smo se tako z avtomobilom spuščali od Petrovega Brda v Podbrdo smo dobili malo občutka v kak teren se podajamo. Hmmm to bo še veselica sem si mislil, sploh če bo deževalo…

V Podbrdu smo se takoj odpravili prevzeti startne pakete in se nato v šotoru dobili z Janijem in Janjo ter Hribarjevim Matejem in njegovo Tanjo. Zvrnili smo PAR pirov in debatirali ob testeninki. Ženski del zasedbe je napravil bojni plan za naslednji dan, moški pa smo bluzili o tekaških temah in tem kaj nas čaka :). Da hudič (pir) ne bi imel mladih se je bilo potrebno spraviti pakirati in k počitku.

Z Matejem sva si morala spakirati le vrečko za okrepčevalno postajo v Kopačnici ( cca 50 km), v Železnikih nama je obisk in okrepčilo obljubila Klara. V planinskem domu je prenočevalo kar nekaj tekačev, skupaj z nami v sobi je bil še Nino Fijačko, ki je lani uspešno premagal SPP.

Pakiranje...
Pakiranje…

Po kratki slabo prespani noče smo se ob 4:00 h zbudili v hladno in megleno jutro. G. Rutko nam je priskočil na pomoč in nam postregel kavico in čaj v toplo ogreti koči. Ob zajtrku sem že čutil nekaj nervoze, negotovost zaradi preteklih težav je bila na mestu. Po zajtrku sem se poslovil od Tineta, ki je imel start ob 8:00 h, opremo smo zmetali v avto in se odpeljali na start v Podbrdo. V centru so se že zbirali tekači, vojska, gasilci in navijači. Verjamem, da tako veliko ljudi ob tako zgodnji uri verjetno še ni bilo v Podbrdu :). Vrečo z opremo sem na hitro oddal v telovadnici in se podal na startni prostor. S Klaro in prijatelji smo še malo pokramljali in že so nas poklicali na start. Poslovil sem se od Klare in Janje ter zaželel Mateju in Janiju srečo.

Start je v prvo uspel, juhu :). Začeli smo dokaj lagodno, tekel sem skupaj z Janijem, cesta se lepo složno v cik caku vzpenjala proti Kobli in naprej proti Črni prsti (1844 m). Začetna nervoza je minila, a v nogah nekak nisem čutil tistega pravega občutka, kadarkoli sem malo bol stisnil sem imel občutek težkih nog. Nekje na sredini vzpona se mi je zlomila še palica, poklical sem Klaro, da mi v Hudajužni pripravi rezerve palice. Kakor koli že je vzpon na Črno prst minil sam pa sem se tolažil, da slabše pa že ne more biti L. No na spustu me je zvila še prebava in moral sem na stran.  Nekje vmes sta me za glasnim navijanjem presenetili Klara in Janja, ter mi podali rezervne palice. Do Hudajužne sem nato uspel nadoknaditi zaostanek za malo večjo skupino. Pri prečkanju mostu čez Bačo mi je Klara podala Linex in malo pivo, spil sem ga na mah :).

Na vzponu proti Durniku in naprej proti Poreznu sem ujel Nina in začela sva malo klepetati, tudi samo počutje se mi je začelo popravljati. Na Durniku bi tako ob viži iz harmonike lahko zaplesal :), a pot do cilja je še strma in dolga. Na Poreznu nas je poleg prvega dežja pričakala, močna zasedba iz Kamnika, tudi Tanja je bila med njimi in ogromna množica navijačev. Bila je prava veselica, tudi pogostitev je bila kot v kakem hotelu. No treba je pošteno povedati, da tako obložene okrepčevalne postaje in dobre ljudi kot so bili na UPT res ne srečaš pogosto, če sploh.

Od Porezna naprej sem ujel svoj ritem, tudi rahel dež mi je ustrezal. Malo pred smučiščem Črni vrh sem ujel enega tekača s katerim sva skupaj pritekla ob vznožje smučišča. Tukaj sta me zopet presenetili Klara in Janja, spil sem brezalkoholno pivo, punci sta mi predali nekaj informacij in že sem nadaljeval proti vrhu Črnega vrha. Vmes me je ujela ploha, ki je vztrajala večji del poti do Kopačnice. Ob spustu v Kopačnico pa je posijalo sonce. Klara in Janja sta zopet pravočasno prispeli na okrepčevalno postajo in glasno navijali. Slišal sem ju že kak km preden sem sploh prišel do tja, res sta »taglavni«… Kopačnica je predstavljala približno polovico poti, ter začetek vzpona na Blegoš zato sem si vzel nekoliko več časa in se temeljito okrepčal na bogato obloženih mizah. Ponovno sem spil malo pivo, ki sem si ga zjutraj pripravil v vrečo. Naj povem, da je tukaj bil na voljo celo maser :).

Kopačnica prihod
Kopačnica prihod
Kopačnica malica
Kopačnica malica

Na poti proti Leskovici sem ujel Mitja Glešiča s katerim sva se zaklepetala in družno nadaljevala proti vrhu Bleguša. Vmes je pričelo deževati, rahel dej je prešel v ploho, temperatura je proti vrhu zelo padala. Vmes sem Mitji omenil, da se bom oblekel anorak, to sem tudi storil pod prvo bolj gosto smreko. Ob preoblačenju sem godrnjal in se jezil, da tega nisem storil že prej, saj sem bil že celi premočen in začelo me je zebsti. Takoj ko sem bil oblečen sem pospešil korak in se poskušal segreti. Delno mi je uspelo, še vedno pa me je zeblo v dlani in prste. Na robu gozda, ponovno dohitim Mitjo, ki si oblači hlače in anorak (le kako ga je moralo zebsti tukaj na vetru?). Na odprtem delu proti vrhu Bleguša so bile res hude razmere. Veter me je kar prestavljal in padala je sodra. Kapuco sem si zaprl do te mere, do so mi ven gledale le oči. Nadaljeval sem v sklonjeni drži in le tu in tam pogledal naprej. Na vrhu Bleguša ni bilo več nikogar, le trak, ki je nakazoval kam naj nadaljujem. Počasi sem pričel s tekom navzdol saj sem imel, zaradi mrazu, popolnoma trde mečne mišice. Ko sem prišel do okrepčevalne postaje pri koči sem prosil za čaj v katerega sem pomočil prste, da sem si jih ogrel in bil sposoben odpreti gel, nato pa smo gasa naprej proti Železnikom. Na poti navzdol sem srečal par pohodnikov, ki so bili šokirani tako nad nami tekači kot nad nenadnim hladnim vremenom.

Pot do Železnikov je bila s svojimi 18 km ravno prav dolga, da sem si ogrel telo in da so se na meni nekoliko posušila oblačila. Vmes se je končala tudi ploha in nad Ratitovcem se je pokazala jasnina. Kako hladno je bilo mi je bilo jasno, ko sem pogledal proti sveže zasneženim Grintovcem. V Železnikih sem bil deležen neverjetnega navijanja s strani gledalcev in seveda nepogrešljive Klare in Janje. Ob preoblačenju mokrih stvari izvem, da je na tem odseku zaradi težkih pogojev odstopilo kar nekaj tekačev, na žalost tudi Matej. V moker nahrbtnik sem zmetal nekaj hrane ter nalil pijačo, sendvič sem zaužil kar na licu mesta. Poslovil sem se od Klare in Janje ter nadaljeval proti Ratitovcu.

Železniki
Železniki

Proti Ratitovcu… malo morgen… Preden smo prišli na traso Gorskega teka na Ratitovec smo morali namreč še čez Stari vrh, ki se je vsaj meni zdel čisto odveč J. Še sreča da sem srečal nekaj planincev, ki so mi ponovno vlili voljo saj se mi je pred tem zdelo da sem počasen kot polž. Proti Prtovču sem nato dohitel Mitjo Volčanška, ki je potarnal, da je delovanje njegove turbine odpovedalo. Zaželel sem mu srečo in nadaljeval proti vrhu Ratitovca, ki sem ga dosegel v prekrasnem večernem sončku. V koči so me pogostili s čajem in flancati ter ocenili, da bom na cilju še po svetlem, zato sem tudi kar hitro nadaljeval naprej čez Dajnarsko planino, proti Soriški planini.

Ta del poti je bil lep a zelo zahteven za tek. Pot je bila ozka, zaraščena s travo in polna kamenja, spusti pa spolzki in mokri. Na okrepčevalni postaji ob vznožju smučišča Soriška planina sem dobil tako vročo juho, da me še sedaj zapeče jezik, ko se spomnim :).

Prvi del poti čez smučišče sem še poizkušal nekaj s tekom, a ko sem zagledal, kako se v nadaljevanju ravnina postavi pokonci, sem kar opustil namen. Prostovoljca, ki sta bila na kontrolni točki na vrhu smučišča mi povesta, da je sedaj še samo navzdol. Sledil je res prekrasen cikcak spust v Petrovo brdo ob prekrasnem razgledu na Baško grapo.

Pri Rutkotu je bila prava fešta sploh ne morem verjet od kod se je vzelo toliko ljudi. Rutko je ob stopnice, ki se spuščajo do Planinskega doma napeljal svetlobno verigo, bilo je označeno kot letališče ponoči :). Vzdušje je bilo res prekrasno sploh, ko sem videl toliko znanih obrazov. Potrebno je bilo spiti še enega malega, polubčkati Klaro in nadaljevati.

Pred ciljem me je čakal še en krajši vzpon do Robarja in nato strm spust do cilja. Malo pred ciljem sem bil primoram uporabiti lučko saj se v gozdu ni več dobro videlo podlage. Tik pred ciljem me je organizator presenetil z ognjemetom, ki je oznanjal prihod tekačev v cilj. Vzdušje na cilju je bilo res noro, stiski rok so padali, tudi pivo sem dobil. Debate so se začele…. Skupaj smo počakali še na Janija in se nato podali na zaslužen počitek.

Cilj
Cilj
Jani na cilju
Jani na cilju

Naslednje jutro smo se dobili na zajtrku v Planinskem domu Petrovo brdo ter v dobri družbi zaključili res lep UPT.

Organizator je stvar izpeljav z odliko. Proga je bila zelo dobro označena, okrepčevalne postaje dobro založene ter prostovoljci ki si zaslužijo vse pohvale, so napravili ta UTP res nepozaben. Jožko in ekipa, hvala za tole izkušnjo.

Na tem mestu še zahvala Klari, Janji in našemu Citroenu :), ki so me vzpodbujali na celotni trasi.

Statistika:

  • Dolžina: 106 km
  • Vzpona: 6700 m
  • Spusta: 6700 m
  • Čas: 15 h 37′
Profil UPT
Profil UPT
Trasa
Trasa

 

Galerija Kopačnica

Filmček iz Porezna

Rezultati

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.