Valamar trail 73 2014

Lepo vreme, ugodne temperature ter noge željne avanture so bili glavni krivci, da smo se tri tedne po Učka trailu zopet podali v prelepo Istro. Tokrat malo južneje v Rabac na Valamar trail. Odšla nas je kar močna zasedba štirih tekačev ter sedem podpornih članov, ki so nas, kot že tolikokrat do sedaj, vzpodbujali in razvajali :).

Najdaljše trase 73km smo se udeležili: Jani Marn, Matej Končnik in jaz. Svojo premierno trail zgodbo pa je na prekrasni trasi dolgi 21km začel Boris Peruš.

V Rabac smo prišli dan pred tekmo ter se namestili v hotel Valamar Allegro, ter zvečer pred večerjo prevzeli startne pakete.

Prevzem paketov
Prevzem paketov

Po večerji smo se dogovorili, da se dobimo ob 6 uri na zajtrku, saj je bil start tekme ob 8 uri. Noč je prehitro minila in že je bilo potrebno vstati. Nisem imel občutka, da sem se ravno ne vem kako zelo spočil saj mi je polovico noči družbo delala  naša najmlajša.

Po zajtrku sem na hitro zmetal stvari v nahrbtnik in že smo bili na poti pred hotel Sanfior, kjer je bil start.

Pred startom
Pred startom

Kar se same trase tiče sem glede napovedanih 2236 m vzpona, predvideval zelo hitro tekaško tekmo in posledično nisem računal na ne vem kako dober rezultat. Kasneje sem videl kako sem se motil saj je bila trasa kljub vsemu dokaj tehnična.

Takoj po startu je nekaj tekačev zelo potegnilo in poizkušal sem držati tempo, malo pred prvim vzponom sem nekoliko popustil in nato v samem vzponu ponovno pospešil. Ko sem prišel na vrh v Labin sem razmišljal, če nisem mogoče celo malo  pretiraval :).

Labin
Labin

Tukaj sem tudi zadnjič na tekmi videl Zupančiča, ki se je pognal v dolino, kot da bi bila asfaltna podlaga :). V nadaljevanju sem poizkušal umiriti ritem a kljub vsemu nadaljevati v solidnem tempu. Tik preden smo pritekli do obale me je prehitel Toni Vencelj, nisem se kaj dosti obremenjeval ter nadaljeval v svojem ritmu. Trasa je bila na tem delu res prekrasna le sonce je dalo slutiti, kaj nas danes še čaka. Sem se pa na delih skozi gozd in grmovje, kjer je bila na določenih delih odprtina zelo na knap odmerjena, spomnil na Janija. Kako je moralo biti tukaj šele njemu, ki je velik prek 190 cm?

Proti okrepčevalni postaji Bartić sem bil nekaj krat v dvomih ali sem na pravi poti ali sem morda kje spregledal kakšno od tabel, ki so opozarjale na delitev tras. Vzrok za to so bile na določenih mesti čudno postavljene zastavice.  Na okrepčevalni postaji sem nekaj malega popil in pojedel, nekega apetita nisem imel.  Vedel sem , da nekaj ne štima saj mi načeloma pomaranče zelo prijajo… Malo kasneje na poti proti Skitači me je začelo tiščati v trebuhu in spomini na dogodivščino, ki sem jo doživljal v drugi polovici tekme 100 milja Istre, ko me je pestila diareja, so privreli na dan. No malo kasneje ne samo spomini :D… Na tem delu me je prehitel še Peter Žnidarič za katerega pa nisem siguren ali je prišel od zadaj ali je bil pred tem spredaj in je moral malo na stran :)…

V Skitači sem si napolnil meh in flaško vendar samo z vodo, ker z mojim trebuhom očitno nekaj ni bilo OK. Spust v Crno punto sploh ne bom komentiral lahko rečem le da se vleče tudi po dnevi :)… Malo od svetilnika naprej sem bil zopet v grmovju , gob nisem našel, bil sem pa nekoliko lažji :).  Razmišljal sem kaj mi je tega treba in kaj naj sedaj, ko sem » v treh krasnih…«? Odločil sem se da poizkusim spraviti prebavo v normalno delovanje zato sem nekaj časa hodil in se nalival z vodo. Ko se je bil teren zopet nekoliko bolj položnejši sem začel počasi teči, počutil sem se vsaj nekoliko bolje.

Iz vasice Borovinje je sledil strm vzpon po melišču podobnem terenu, ki ni dopuščal sunkovitih korakov, na vrhu sem bil zopet na pitstopu :), toaletnih pripomočkov mi je že zmanjkalo zato sem si pomagal z naravnimi materiali :D.

Od tu naprej je sledil dokaj tekaški del po singlcah, makadamskih cestah, gozdnih vlakah ter asfaltu vse do oskrbovalne postaje Veselice, kjer je bil na sporedu še zadnji vzpon. Trudil sem se vztrajati v solidnem ritmu vendar sem se počutil slabotnega. Čudil sem se le temu zakaj me nihče ne dohiti, občutek mi je pravil da bi se to moralo zgoditi… Na oskrbovalni postaji Gora Glušići pa presenečenje, prostovoljci so me obvestili da sta dva tekača manj kot minuto pred mano. Fak kaj je sedaj to sem si mislil—narobe svet? Na naslednji postaji Bratići sem dohitel Damirja Mesca, med tem ko sem sam dolival tekočino je on nadaljeval. Kmalu za tem sem mu sledil in upal da ga dohitim. NO GO, prehiteval sem le številne tekače iz 53km trase.  Malo pred Labinom sem dohitel Čeha Roberta Hesa, ki mi je povedal, po tem ko sva se uskladila o jeziku komunikacije, da je Damir kako minutko spredaj. Skupaj sva nadaljevala, meni pa se je zopet oglasila prebava. Čeh mi je velikodušno prepusti zavojček toaletnega papirja in  že sem bil v grmovju, HVALA ROBERT :).  Kljub temu, da sem mislil, da je s tem borba za višja mesta izgubljena sem Roberta ponovno ujel malo pred zaključnim vzponom.

Damir je bil sedaj le še nekaj sekund pred nama. Robert se je odločil, da ga bo ujel na vzponu, sam sem se odločil, da bom vzpon šel v svojem ritmu in nato pospešil na spustu saj sem videl, da ima tam Robert več težav. Na vrhu sem se napil tekočine in srknil nekaj gela. Ko sem želel pospešiti pa krč, pa ne sedaj sem si mislil… Poizkusil sem z drugo taktiko in postopoma dvigoval tempo vendar so se krči ponovili. Fanta srečno do cilja sem si mislil, upal sem le da bo Robert na koncu močnejši… Sam sem nadaljeval v tempu, ki mi ga je še dopuščalo telo, vmes sem imel še zadnji izredni postanek v grmovju in v cilj prišel izžet kot še nikoli do sedaj :(.

Drži me da ne padem :)
Drži me da ne padem 🙂

Na cilju me je čakala najboljša in definitivno najglasnejša navijaška skupina—moji domači in prijatelji, kar me je takoj spravilo v bolj pozitivno stanje. Boris je takoj videl kaj mi manjka in mi v roke potisnil en rosni hmeljski zvarek in že sem se lahko smejal :).

Tako velik pri bi sedaj spil :)
Tako velik pri bi sedaj spil 🙂

Skupno 6. mesto, čas 8h 08′ za 73 km in nekaj več kot 2500 vm niti ni tako slabo, glede na težave ki so me pestile, tako da sem z doseženim zadovoljen.

Tudi ostali naši so uspešno zaključili:

Matej Končnik je zasedel 7. mesto z odličnim časom 8h 38′, tudi on je imel probleme s trebuhom in slabostjo, vmes je celo bruhal.

Jani Marn je zasedel 23. mesto s časom 10h 45′, kar je  velik uspeh, če se take trase lotiš poškodovan. Na cilj je prišel nasmejan, kar pomeni, da je bilo še veliko rezerve, če bi le telo dopuščalo.

Boris Peruš je zasedel  35. mesto in s časom 2h 18′ opravil z 21 km traso. Kljub temu, da mu je zmanjkalo tekočine in je celotno traso pretekel s 4 dcl vode, je bil na cilju navdušen.

 Čestitke vsem!!!

Sledila je še analiza ob dobri družbi in pivu saj je bilo potrebno nadomestiti izgubljeno tekočino :D.

Še nekaj statistike in foto materiala:

Rezultati 73 km in trasa ter rezultati 21km in trasa.

Slike1, slike2, slike3 in slike4.

Organizacija je bila zopet 1A. Enkratno izbran ambient, lepa trasa in zelo lepe nagrade. Upam da bo enkrat kaj podobnega tudi pri nas.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.