Velebit ultra trail 2014 (100km)

Ker sem na žrebu za Ultra Trail du Mont Blanc 2014 po domače povedano ‘izvisu’ sem se odločil ponovno nastopiti na prekrasnem trailu po Velebitu. Trail se je tudi tokrat odvijal na območju Nacionalnega parka Paklenica. Skrajna desna točka je bil Mali Alan, skrajna leva pa planota Veliko Rujno. Vmes smo morali po dolgem in počez prečesati to prekrasno gorsko verigo. Predviden start je bil v soboto 21.06.2014 ob 5 h zjutraj.


V Paklenico smo se podali dan pred startom v podobni zasedbi kot lani, kar je obetalo dobro družbo in žur. Katja se je odločila izboljšati lanskoletno uvrstitev na 27 km trasi, Anže, Matej, Rok in jaz pa smo bili odločni, da se spopademo z Ultra 100 km traso. Glede na lani, ko nam je dodobra podkurilo sonce se je tokrat obetala malo manjša vročina, tudi število okrepčevalnih postaj so povečali iz 3 na 4. Ravno zaradi te četrte dodatne okrepčevalne postaje je prišlo do spremembe trase, ki se je podaljšala za cca. 3,5 km in dodatnih 400 m spusta in vzpona. Pa kdo bi se bunil za nekaj dodatnih km užitkov :D.
Dan pred startom smo prevzeli startne številke in vreče za tranzicijske postaje ter vanje s pakirali vse potrebno.

Prevzem startnih paketov
Prevzem startnih paketov

Same priprave na tekmo sem dobro opravil in tudi počutil sem se odlično, tako da za spremembo tokrat pred startom nisem čutil nobene nervoze. No razen Garmin Fenix 2, ki je trenutno še bolj polizdelek nekak ni želel najbolje sodelovati in sem se zaradi tega malo jezil :(. Vstali smo ob 3:30 zjutraj ter nekaj malega pojedli. Pri zajtrku smo opazili, da zunaj močno piha, kar nam je povzročilo nekaj pomislekov na bolj topla oblačila, kot ta ki smo jih oblekli in si jih pripravili v vreče. Ko smo ob 4:30 prispeli na trg Marasovića, kjer je bil start, so dvomi izpuhteli saj je bilo prijetno toplo :). Hitro sem oddal vreče, ter še enkrat preveril opremo. Pri tem sem naletel na zmagovalca letošnje izvedbe 100 Milj Istre. Malo sva poklepetala o tem in onem. Tedaj si nisem mislil, da se bova to pot srečala še kje drugje kot tukaj na startu, saj me je na teku čez Istro prehitel za 7h, bravo Jay :).

Klepet z zmagovalcem 100 Milj Istre - Jay Aldous
Klepet z zmagovalcem 100 Milj Istre – Jay Aldous

 Pred pregledom obvezne opreme smo si še Martinčki zaželeli varen korak in nastavili objektivom Ane in Janje, ki sta nas pospremili na start.

Martinčki pred startom
Martinčki pred startom

…In že je race director Šimun Cimerman odšteval zadnje sekunda pred startom: 10, 9, …., 3,2,1, go :). Takoj po startu sem skoraj podrl  fotografa, ki se je odločil, da je sredina ceste najboljše mesto za fotografiranje dogajanja 🙂. Zadnji trenutek sem ga zagledal in odskočil, v trenutku sem postal 100% buden – bolš ko kava :).  Prvi štirje kilometri so potekali po pobočju od Velike Paklenice do Male Paklenice, proga se malo vzpenja in spušča, tukaj se je oblikovala skupina cca. 10 tekmovalcev med katerimi sva bila tudi midva z Matejem Končnikom – Kontanom. Nisem natančno vedel koliko tekmovalcev je iz 100 km in koliko z 47 km trase, saj smo imeli skupen start in del poti.

Vodilna skupina ob vstopu v Malo Paklenico
Vodilna skupina ob vstopu v Malo Paklenico

Kakor hitro smo zavili v kanjon Male Paklenice smo štirje tekmovalci malo zaostali, vendar sva se s Kontanom dveh na vzponu do KT4 Ivine Vodice otresla, ter prispela na KT5 Libinje (20 km), kjer se bila prva oskrbovalna postaja, kot četrta.

S Kontanom na 20 km - Prva okrepčeva postaja
S Kontanom na 20 km – Prva okrepčevalna postaja

Ko sva po 5 minutnem postanku zapuščala oskrbovalno postajo je tja prispel tudi Šivak – legenda Velebita (ima največ nastopov na tem trailu). Tu so naju obvestili, da sta dva tekača cca. 15 minut spredaj.

Sledil je bolj tekaški del trase do prelaza Mali Alan. Šivak nama je bil nenehno za petami zato sem Mateju, ko sva prispela na Majstorsko cesto, predlagal da pospešiva in s tem spraviva Šivaka v slabo voljo, saj se bo razlika večala, hkrati pa zmanjšava zaostanek. Rečeno storjeno, upal sem samo, da se ne bo načrt izjalovil in bova midva na Malem Alanu videti, kot kuhana raka pripravljena za dializo :).

Konta na najlepšem delu Majstorske ceste
Konta na najlepšem delu Majstorske ceste

Šlo je kot po maslu, edino močan veter je na določenih odsekih nasprotoval najinemu namenu :). Na KT Mali Rok (40 km) sva prispeva tik za Juretom Oblakom, s 5 minutami zaostanka je prispel še Šivak. Šivak se niti ni usedel in kaj dosti odpočil, dotočil si je le tekočino in vzel nekaj za pojest, ob odhodu naju vpraša kdo sva in če ga poznava. Nekaj minut za tem sva KT zapustila tudi z Matejem za nama pa še Jure. Nadaljevala sva v solidnem tempu in kar hitro ujela Šivaka. Ko smo tako tekli in malo kramljali mi Šivak pove, da je preletel listo prijavljenih tekačev in da ve, da sva bila tudi na 100 miljah Istre. Povedal je tudi, da ima plan preteči današnjo traso nekje v 18 h. Tempo do tedaj premagane trase je nakazoval čas okrog 17 h, kar je bila nekje tudi moja želja. Tedaj mi je Matej rekel, da naj nadaljujem sam, da mu je glede na količino treninga, ki ga je uspel opraviti zaradi težav s pokostnico, tempo malo prehiter. Tako sem na poti proti drugem najvišjem vrhu Svetem brdu ostal sam. Osredotočil sem se le na tek, dihanje, počutje… in počutil sem se čedalje bolje, le tu in tam se je oglašala prebava :). Ko sem po 50 km prispel na KT Sveto Brdo mi povedo, da je Jay spredaj 10 minut in Ante približno 1 h, fantastično sem si mislil, napravil fotko in hitro nadaljeval s spustom.

IMAG0019_BURST001
Sveto brdo

Sledilo je 3 km planinskih poti, po katerih smo tekli že lani in nato nov del na planoto Bunovac. Bunovac je ena najbolj travnatih področij na Velebitu, na žalost je za planince zaradi min še vedno nedostopna, so pa pred kratkim razminirali koridor čez travnik. Nov del poti se je izkazal, kot zelo zahteven, saj so spust šele pred kratkim za silo očistili, vendar je bilo navzdol, zaradi borovih vej, praktično nemogoče teči. Na tem spustu sem dohitel Jay-a, ki je izgubil sončna očala. Hitro sva jih našla in skupaj prišla do tretje okrepčevalne postaje. Tukaj so trije gorski reševalci z zanimanjem spremljali ultra kratki posnetek, ki ga je opravil Jay, ko je odhajal, me je vprašal, če kaj potrebujem, vendar sem imel vsega polno rit, tako da sem se zahvalil za ponujeno. Sam sem se zadržal več časa in poizkušal v sebe stlačit poleg pijače še en sendvič. Delno mi je uspelo ostalo je romalo lisicam :).

IMAG0021
Vaganski vrh

Na vzponu do najvišje točke trase 1757 m visokega Vaganskega vrha sem ponovno uspel ujeti Jay-a in tako sva družno nadaljevala vse do spusta proti Planinskemu domu Paklenica, kjer sem mu malo ušel. Pri planinskem domu sem se znašel v prerekanju s prostovoljcem, ki je popisoval tekmovalce in njihove čase. Le ta je kazal očitne znake alkoholiziranosti😀 in je na vsak način želel, da perforiram kartonček, če ravno 100 km trasa tukaj ni imela perforatorja. Med tem je prispel tudi Jay in si šel nalit vodo, sam sem nadaljeval, saj sem menil, da imam v kameli dovolj tekočine do naslednje oskrbovalne postaje. O kako sem se motil :(. … Na sporedu je bilo 6 km in 700 m vzpona ter nato še 2 km spusta na planoto Veliko Rujno in še vročina se je okrepila. Zadnje pol ure sem bil brez vode in začela me je boleti desna ledvica, malo kasneje še leva. Sam sem že mislil, da je to to in da se bom samo zgrudil, ko me je malo pod vrhom dohitel Jay. Ko je šel mimo se je v meni zopet nekaj zbudilo in sem iz sebe stisnil še tisto zadnje, da zaostanek do začetka spusta ne bi preveč narasel. Na spustu sem ga zopet ujel in skupaj sva prišla do KT Veliko Rujno na 79 km.

Veliko Rujno
Veliko Rujno

Ko me je gospa na oskrbovalni postaji videla je bila zelo zaskrbljena in me je nenehno spraševala, če sem dobro in če še kaj potrebujem. Jay je ponovno opravil zelo kratek postanek, če sem prav videl je popil nekaj vode in pojedel banano. Ko je odhajal je rekel, da ga bom že ujel. Sam o tem nisem bil preveč prepričan. Sam sem si privoščil še nekaj minut postanka in popil nekaj več kot 1 liter izotonika in vode. Od hrane kaj dosti v sebe nisem spravil. Zaradi lepšega sem se trudil pojesti banano, s sabo sem vzel še sendvič, vendar ga nisem spravil v sebe. Sledil je zelo tehničen in strm spust v kanjon Velike Paklenice, kjer sem malo pred koncem ujel enega tekača iz 47 km trase, povedal mi je, da je Jay malo spredaj in da ne zgleda najbolje. Ujel sem ga malo pred začetkom vzpona na Crni vrh, dejal je da več ni bil siguren ali je še na pravi poti.
812 vm in 4 kilometre vzpona na 1110 metrov visok Crni vrh sva tako začela skupaj, Jay spredaj jaz zadaj. Po nekaj prehojenih serpentinah se mi je zdelo, da Jay lovi ravnotežje in da je malo načet, malo za tem me je spustil predse. Vmes sem ga vprašal zakaj nima palic? Odvrnil je, da ni pričakoval tako tehnične trase in da česar podobnega še ni tekel. Tako sva se nekaj časa vzpenjala, ko sem opazil, da ga ni nikjer. Sam sem se ponovno počutil dobro, le desna ledvica me je še opominjala, na neumnost, ki sem si jo prej zakuhal. Pogledal sem na uro in videl, da mi bo mogoče uspelo še po svetlem priti do cilja, zato sem še pospešil. Popoldansko sonce je dodobra segrelo pobočje, tako da se mi je zdelo zadnjih 100 vm še posebej težkih, pa tudi naklon v tem delu ni ravno majhen:). Na vrhu sem napravil nekaj fotk in že sem se spuščal v dolino.

Končno  - Crni vrh
Končno – Crni vrh

Vmes je sledilo še par km ravninskega traila po res lepih poteh in nato vratolomen spust v Veliko Paklenico, ter nato še nekaj km po cesti do cilja.
Na cilju so me pričakale moje tri punce vključno s celo Radeljsko zasedbo, občutki so bili nepopisni in so premagali občutek o utrujenosti. Za traso dolgo 100 km in 6500 vm sem porabil nekaj manj kot 16h in 12 minut in zasedel 2. mesto.

Izmučen na cilju
Izmučen na cilju

Zmagovalec – Leteči Ante je rabil 14 in 51 ter kljub daljši trasi popravil lanski rekord za skoraj 20 minut, kapo dol…

Jay ki je prišel na cilj nekaj minut za mano, mi je povedal, da se je malo ulegel v senco in regeneriral. Zato je kar naenkrat izginil. Kasneje sem iz njegovega bloga izvedel še, da si je poškodoval prst na nogi. Sklepam, da je bil to razlog za težave na spustih. Brez te poškodbe bi bila borba za zmago še zelo zanimiva.

Jay na cilju
Jay na cilju

Hvala vsem za celodnevno navijanje in vzpodbujanje!!!

Ob pivu in prijetni družbi smo navijali in vzpodbujali še ostale naše, ki so prav tako zasedli odlične rezultate: Matej Končnik 6 mesto, Anže Boh in Rok Sobiech 23 in 24 mesto.

Matej Končnik – Konta pa je dokazal, da je pravi ultraš, ki zlepa ne vrže puške v koruzo in je do cilja tekel skupaj z Šivakom. Kljub poškodbam, ki so ga nekaj mesecev pred tekmo pestile je dosegel zelo dober čas. Čestitam Konta.

DSC08899
Anžetu je uspelo po lanskih težavah s podplati in žulji, brez težav dokončati tekmo in je za piko na i naslednje dni še plezal v kanjonu :).

Roku pa itak kapo dol za njegovo prvo 100-tko, ki mu ni prišla do živega, no mogoče je bil malce zaspan :).

Tekom dneva je potekala tekma na 27 km trasi z 1800 vm, kjer je Katja Črešnik Rac zasedla odlično 2. mesto v zelo močni konkurenci, čestitke Katja.

Čestitke vsem!!!


Rezultati


Galerije:

Fotke by Rafo #1Fotke by Rafo#2Fotke by RokiFotke by Boris Kačan

 

 

 

Advertisements

2 Comments

  1. Marko, hvala što me spominješ u tom kontekstu, ultru na Velebitu sam startao osam puta, završio sedam, ali više nastupa od mene ima sigurno Maik Günther – deset…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.