24h SV. Primoža

Po mesecu dni premora od zadnje ultra preizkušnje sem se odločil udeležiti 24 ur Sv. Primoža.

Kaj natančno se skriva za tem imenom….

– Lokacija Sv. Primož na Kamnikom
– Start petek 10.05.2013 ob 17h iz pred Calcita v Stahovici pri Kamniku
– Cilj sobota 11.05.2013 ob 17h na Sv. Primožu nad Kamnikom
– Dolžina trase (gor in dol skupaj) malo manj kot 7km.
– Vzpon cca. 420m, spust cca. 420m po Garminu
– Namen je opraviti čim več vzponov v 24 urah
– Na vrhu in spodaj je vpisna knjiga, kamor je potrebno vpisati startno številko, priimek, čas prihoda, število vzponov ter podpis.

Še sam nisem vedel kaj naj pričakujem saj imajo te vrste krožnih tekem, kar nekaj specifik (vsaj kar se mene tiče):

– monotonost, vse skozi si na isti trasi
– predvidljivost, natančno veš kaj te čaka za naslednjim ovinkom ali naslednjim kucljem (to je lahko dobro ali pa slabo)
– in ta najhujša… spravlja te v skušnjavo!? V mojem primeru je bil spodaj parkiran avtomobil v njem pa spalna vreča, vzglavnik, radio, pijača, hrana, toplota… Bi kar sedaj zacumal 🙂

Planiranje koliko vzponov bom lahko opravil sem kaj hitro opustil, saj je bila vremenska napoved slaba, jaz pa zmrzljiv – katastrofalna kombinacija 🙂 Doma sem se pripravil na najhujše in skoraj izpraznil omaro s tekaško opremo, spakiral pijačo, hrano in ostalo opremo.

Na kraj zločina sem prispel 1 uro pred startom in si v avtu lepo popredalčkal vse stvari, tako da sem točno vedel kje se kaj nahaja, opravil prijavno proceduro in se oblekel. Na startu se je pojavilo cca. 90 bolj ali manj znanih fac, spregovorimo nekaj besed, opravimo s gasilsko sliko ter se poženemo v breg. Ker trase nisem poznal sem se vsaj za začetek odločil slediti čredi. Čreda je zbezljala, dežurna krivka pa lanska zmagovalka, ki je pošteno navila tempo. Tempo je bil tako hiter, da smo imeli s tem težave tudi moški :). Mislim da je prvi vzpon zaključila kot prva, sledili so ji Matej, Izidor in Blaž. Sam sem nekje na sredi vzpona ogovoril PetraM, ter ga vprašal, če se mu ne zdi tempo malo prehiter? Rekel je le, da če bo šlo tako do konca bo zelo dober rekord 🙂 Po tej debati sva tempo malo zmanjšala in zaključila vzpon tam nekje okrog  6. mesta, skupaj sva nadaljevala naslednje dva do tri kroge. Zaostanek za vodilnimi je pridno naraščal, a se zaradi tega nisem ne vem kako obremenjeval saj sem sam pri sebi vedel, da je prehitro vsaj zame. S Petrom sva navzgor hodila približno enak tempo navzdol pa sem si želel malo hitreje, kar pa Petru ni ustrezalo zato sem se odločil nadaljevati sam. Rutina je bila približno taka, da sem se vsak drugi krog oglasil pri avtomobilu, dolil vodo ter vzel kaj za pod zob. Kmalu se je znočilo in potrebno je bilo uporabiti lučko, nočni razgledi v osvetljeno Kamniško dolino so bili fenomenalni. Dežja še ni bilo , temperatura idealna za tek, počutje odlično, kaj češ lepšega sem si mislil in užival. S časoma sem opazil, da se skupina spredaj ne oddaljuje več in da se nekaterim celo približujem. Nekje ob 23 uri si pri avtomobilu skuham juhico (vrela voda + paklžupa dela čudeže). Pojem in že letim naprej. Kmalu ujamem Mateja spredaj je le še Blaž, ne obremenjujem se kaj dosti in tečem svoj tempo. Uživam ob soju lučk o monotonosti ni duha ne sluha, enostavno se toliko dogaja na progi, vse skozi koga srečaš, spregovoriš besedo dve ali pa samo pozdraviš / odzdraviš in greš naprej. Nekje ob polnoči je začelo deževati, dež na začetku niti ni bil preveč moteč  a se kljub temu ustavim pri avtu in oblečem vetrovko, vzamem gel in vodo. Na poti proti vrhu razmišljam, kako bi bilo super, če bi tale dež držal trenutno jakost, toliko da te malo osveži, da ni tiste sopare :D. Nekako tako z dobrimi mislimi dosežem vrh, kjer mi povedo, da sem prevzel vodstvo… Ta je pa lepa, sploh nisem srečal Blaža, verjetno si je vzel par minutk odmora si mislim in nadaljujem. No skoraj… pred tem na vrhu prosim za kavico, obljubijo mi jo za naslednji prihod. Zopet nekaj pozitivnega, kavica čez cca 1h, gremo gasa he he he. Kavica je res sedla a kaj ko je malo za tem nekje med 2 in 3 uro vlilo kot iz škafa, po poteh je začel teči potoček, bližnjica skozi gozd je postala drsalnica, za piko na i pa je zgornji del poti odela megla. Če je vojna je vojna za vse, nekateri so uporabili dežnike, nekateri daljše ponče, sam sem vztrajal z vetrovko in kapo. Nekako ob svitu mi je začela vetrovka na hrbtni strani puščati, vedel sem da se bom moral preobleči vendar sem okleval, ker sem zelo zmrzljive sorte. Ko na koncu ni bilo druge sem združil preoblačenje in kuhanje juhice, kar se je izkazalo za slab plan saj me je zaradi daljšega postanka začelo tresti, a je že prva strmina malo kasneje poskrbela, da sem se ogrel. Suho oblečen in obut sem zakorakal v dopoldne, še vedno sem bil v vodstvu, prednost pred Izidorjem je bila cca pol kroga, Matej si je po preoblačenju privoščil krog ali dva pod dežnikom in je zaostal še nekaj metrov več. Kmalu se je tudi dež umiril in postopoma ponehal vendar sem še vsaj dva kroga vztrajal z vetrovko saj je še močno kapljalo iz drevja. Ko sem zaključil s 17. krogom sem pogledal na GSM in videl, da pride na prizorišče navijat cela ekipa (Klara, Jani in Janja), to mi da še dodatne motivacije. Vendar v 18 vzponu nad levim nartom čutim bolečino, ko pridem na vrh je med nogavico in nogavčkom rahla oteklina, ker se je podobno zgodilo Janiju v Istri se odločim in slečem kompresijske nogavčke. Prijazna gospodična na vrhu mi nudi še masažo z šnopsom, jaz pa vmes v miru spijem pol piva :). V nadaljevanju opazim, da je ta bolečina pri spustu res boleča ob vzponu pa me niti ne moti toliko zato nadaljujem. Ko zaključujem 20 vzpon se zopet odpre nebo jaz pa v kratkih rokavih. Na vrhu pojamram, da je noga vedno slabše in da ne vem kako bo. Spust je zaradi bolečine zelooo počasen, do avta pridem totalno premočen, vzamem suha oblačila se usedem v avto in se začnem preoblačiti. Odločim se zamenjati tudi obutev, ko sezujem čevlje in nogavice, vidim katastrofo na levi nogi… Nad nartom v pregibu je zrasla za lešnik velika bula, po petih minutah brez čevlja na nogi se je oteklina še povečala, gleženj pa je praktično negiben. Kar nekaj časa sem premleval, kaj storiti, na koncu se odločim, da je dovolj, ter po 21 urah in pol vržem puško v koruzo :). Pokličem navijače, ki so malo pred Calcitom in povem, da je konec, Jani me še skuša prepričati, da se zvlečem na vrh, vendar me enostavno noga preveč boli.

Na koncu je kljub temu zadostovalo za drugo mesto, prehitel me je Izidor, Matej je izenačil število vzponov a je imel nekoliko slabši čas.

Na koncu se je nabralo 136Km in 8400m vzpona v 21h in 30 minut.

Zelo dobra in sedaj, ko razmišljam zelo pozitivna izkušnja.

Na 24 ur Sv. Primoža se sigurno še vrnem, tako zaradi dobre družbe, kot dobre organizacije in ne nazadnje zaradi štiriindvajsetih ur čiste uživancije 🙂

Se vidimo naslednje leto.

Hvala Klari, Janji in Janiju za motivacijske SMS-e tekom noči,  da ste opravili tako dolgo pot in me prišli iskati, ter poizkušali motivirati še za zaključni vzpon. HVALA

Hvala Andreju Jegliču za fotografije in trošenje pozitivne energije tekom cele trase. Hvala.

FilmčekRezultatiTehnikalije

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.